Fry & Laurie

Marec 19th, 2010 by beautrey
YouTube slika preogleda

Kaj mi je všeč pri šovu A Bit of Fry and Laurie:

  • Neguje danes že skoraj preživeti “koncept smešnega šova”, se pravi šova, ki je dejansko smešen (v nasprotju s šovi konceptualno-nehumornega značaja, kot so npr. Father Ted, Absolutely Fabulous in South Park)
  • Ne vsebuje nujnosti, tiste  nadležne sujet supposé être drôle mentalitete, ki te obvezuje, da se smejiš, pa čeprav ni smešno (Monty Python)
  • Humor ni posiljen, razvlečen ali zastarel (kot večina pythonovskih skečev)
  • Ve, da ni Černi gad in to tudi ne poskuša biti
  • Poudarek na samem deliveryju
  • it has Hugh Laurie
  • Share/Bookmark

[fotostrip] Gorčica

Marec 14th, 2010 by beautrey

navdih: Podeželana (The out of Towners, 1970, Arthur Hiller)

  • Share/Bookmark

[fotostrip] Urbana tragedija enodejanka

Marec 14th, 2010 by beautrey

  • Share/Bookmark

Zagonetka dneva

Marec 14th, 2010 by beautrey

Če obstaja neka višja Previdnost, če privzamemo, da postoji natančna umerjenost vesolja, kozmološki red, kako je potem možno …

  • Share/Bookmark

10 nujnih filmskih ogledov

Marec 14th, 2010 by beautrey

Moj izbor desetih nepozabnih filmov, frapantno šokantnih (hehe) mojstrovin in glasnikov človeškega stanja, ki bi jih moral videti vsakdo.

10. Hotel Terminus (Hôtel Terminus, 1988, Marcel Ophüls)

9. Srečno, Balthazar (Au hasard Balthazar, Robert Bresson, 1966)

8. Boj za Alžirijo (La Battaglia di Algeri, 1966, Gillo Pontecorvo)

7. Beseda (Ordet, 1955, Carl Dreyer)

6. Madame de… (1953, Max Ophüls)

5.  Noč in megla (Nuit et brouillard, 1955, Alain Resnais)

4. Trgovinica na glavni ulici (Obchod na korze, 1965, Elmar Klos, Ján Kadár)

3. General Rovere (II generale della Rovere, 1959, Roberto Rossellini)

2. Veter nas bo odnesel s seboj (Bad ma ra khahad bord, 1999, Abbas Kiarostami)

1. Nema-ye Nazdik (1990, Abbas Kiarostami)

  • Share/Bookmark

Lekcija v filmu #1

Marec 4th, 2010 by beautrey

Oui; vivant … mais bossu.

Jean de Florette, film Clauda Berrija v dveh delih, je mojstrovina osemdesetih.  Zapeljuje nas s pejsažom francoskega podeželja, presuni nas kot tragedija zamujenih priložnosti in usodnega nevédenja. Je film, h kateremu se vedno radi vračamo; kot da bi bil neizčrpen,  najdemo ob vsakem ogledu kaj novega. Obidejo nas nova, drobna spoznanja, pa tudi César (Yves Montand), ki ga sicer tako radi sovražimo, si v nas prej ali slej izbori nekaj sočutja.

César je človek, ki ne vidi. Ima oči, ki mu dobro služijo, a resnica se mu izmika. Zavoljo fanatične želje po moči in ugledu požene v propad lastnega sina, sina, ki si ga je vedno želel, a zanj ni vedel. Ko je že  prepozno, ko je Jean (Gérard Depardieu) že mrtev, končno izve resnico.  Po daljšem pogovoru s slepko Delphine, Berrijevem Tejreziasom, naposled pride do védenja, ki pa prinaša le žalost in obup. Poglejmo si prizor:

YouTube slika preogleda
  • Snidenje se prične s srednjim planom, ko se stara znanca snideta. Zahrbtna kamera, prve izmenjane besede. Idilo preseka krajši total hoje proti cerkvi; dogajanje je tako umeščeno v širši prostor.
  • Spet sedita na klopci (ponovitev začetnega rakurza), večeri se.
  • 0:42. Stranski bližnji plan, ki bo ostal do samega konca (opisnost okolja ni več pomembna). To je optimalna razrešitev; pogovor starih znancev je tako efektiven ravno zaradi učinka, kot da gledalec sedi na kraju klopi, zdaj ob Césarju, zdaj ob Delphine.  Ob koncu spoznamo, kako se že ves čas rahlo sklanjamo naprej, da bi le čim bolje mimo Delphine ujeli izraz na obrazu Césarja.

Potemtakem bi bilo zaporedno izmenjavanje velikih planov  slabša razrešitev. Čustva bi prišla bolj do izraza, odpravljen pa bi bil občutek poseganja v intimo, v skrivnost Dveh.

Opisani prizor pa ni odličen le po tehnični plati, ampak izpričuje tudi višek kariere Yvesa Montanda. Po vseh filmih, ki jih je posnel, je brez dvoma najbolje odigral starega kmeta, ki je zamudil svojo priložnost. Moral bi ostati v svoji slepoti, kot je ostal Michel Simon v Starcu in otroku (Le vieil homme et l’enfant, 1967), še enem Berrijevem filmu. Včasih je preprosto bolje ostati slep.

  • Share/Bookmark

Ples metafizike z grofom Drakulo

Marec 2nd, 2010 by beautrey
YouTube slika preogleda

On rate toujours la bonne époque.

  • Share/Bookmark

Cosa c’è?

Februar 22nd, 2010 by beautrey

za povečavo klikni na sliko

  • Share/Bookmark

Deset družbeno nerodnih pingvinov

Februar 22nd, 2010 by beautrey

Socially awkward penguin je moj najljubši internetni meme. V sebi združuje 4chanovsko odbitost in seinfeldovski humor vsakdanjika; beleži vse tiste banalne, drobcene faux pase, ki pa vse premnogokrat pošteno zaskelijo. Vzel sem si četrt ure in ustvaril svojih deset (NB: vsi ne temeljijo na osebnih izkušnjah). Enjoy.

Read the rest of this entry »

  • Share/Bookmark

Prazni govor

Februar 21st, 2010 by beautrey

Če človek, ki je vse življenje poslušal Zahodno glasbo, nenadoma prisluhne indijski ali kitajski klasični glasbi, se pogosto zgodi, da ne more razbrati ničesar, kar bi spominjalo na temo ali motiv. Pohlepno zasleduje nastavke nekega napeva, le zato, da ga nato ponovno izgubi v toku, v katerem njegovo uho ne more razbrati ničesar stalnega. Tako je vsaj z mano: če poslušam indijsko glasbo, ne slišim motivov, temveč golo tonaliteto. To, kar slišim, je gola možnost glasbe; glasba pred vsakim motivom.

Nekaj podobnega se včasih zgodi z jezikom. Tako kot nekatere skladbe ne sporočajo nobenega motiva, temveč tonaliteto, tako se tudi v nekaterih pogovorih ne zgodi nobena izjava, temveč sam jezik. Tej prikazni se pogosto reče prazni govor. V praznem govoru ničesar ne zatrjujem, sporočam, zavračam, indiciram, namigujem; nikogar ne zavračam ali prepričujem, nikomur ničesar ne prepovedujem ali dovolim. Zaradi navade tega govora ne prepoznamo, ko ga govorimo, a vendarle – pomislimo:

»Ja, saj ti pravim. Kurc, tako je, nimaš kaj. Včasih je treba, spet drugič pa …«
»Poglejte, vi veste, da so to pomembna vprašanja, ki jih ne kaže zapostavljati. Glejte, to ni kar nekaj.«
»Si v redu? Tako je to, veš, da, da.«

Ti primeri zvenijo slabo, ko jih zapišem. Potrebno jih je slišati, da ugotovimo, kaj se v teh besedah sploh pokaže: v njih ni več jezik medij, v katerem se artikulirajo izjave – vse prej so izjave tiste, ki služijo kot opora za udejanjenje jezika, tona govora, modulacije. Izjave se v praznem govoru tvorijo zato, da se izreče jezik sam. Nekaj prekrasnega je na tej ideji, če pomislimo na nek drug glasbeni ekvivalent tega trika: predstavljajmo si skladbo, napisano zato, da bi se prvič slišalo, kako zveni klavir v resnici (prazni govor: izjave, v katerih pride na plan pravi glas nekega jezika).

rifjdijdi3

  • Share/Bookmark