Arhiv za Avgust, 2009

Marianne

Nedelja, Avgust 30th, 2009

Voilà, predstavljam vam končni izdelek projektka Anne, ki sem ga zdaj poimenoval kar Marianne. Punca namreč bolj kot na igralko Anne Wiazemsky spominja na pevko Marie Laforêt. Or maybe I’m just seeing things.

V risbo sem vložil približno uro in pol dela. Z rezultati, če odmislim lase, sem zadovoljen.
Sicer pa za določen čas zaključujem z objavljanjem svojih risb. Rad bi se spet posvetil pisanju o filmu in literaturi. Malo raznolikosti pač mora biti.

  • Share/Bookmark

V družbi starodavnih vinilk

Sobota, Avgust 29th, 2009

Splača se preživljati vikende v rodnem mi mestu. Poleg idealnih učnih pogojev in prijetne družinske atmosfere imam možnost vohljati po knjižnih in glasbenih zbirkah svojih staršev. Danes sem se odločil, da po mnogih letih spet odprem omaro z očetovimi vinilkami. Skorajda sem že pozabil, kakšno glasbo je poslušal v mladosti; že lep čas najbolj uživa ob smooth jazzu in Astrud Gilberto, tako da sem nehote zgradil predstavo, da ga takšna glasba spremlja že vse življenje.

Ne bi se mogel bolj motiti. Ob preučevanju njegovih vinilk sem po dolgem času zopet ugotovil, kako raznoliko glasbo je poslušal. Veliko je rocka in folka, moč je najti tudi (kvaliteten) new age, dostojno pa sta zastopana tudi jazz in klasika.

Sledijo slike highlightov zbirke. You know the drill – za povečavo kliknite na slike.


EDIT: slike so absolutno prevelike; v prihodnjih dneh jih bom resizeane spet objavil

Približno polovica zbirke. Na levi, sredi naslovnice, se vam nasmiha Jacqui McShee, pevka britanske grupe Pentangle. Le kaj vse se še skriva v kupu preostalih albumov? (več …)

  • Share/Bookmark

Anne, delo v nastajanju

Petek, Avgust 28th, 2009

Tokrat vam bom omogočil vpogled v nastajanje nove risbe. Za začetek ne bom pretiraval; tako boste v tej objavi videli pet korakov pri risanju igralke Anne Wiazemsky, junakinje Bressonovega Po naključju Baltazar in Pasolinijeve Teoreme.
Dobrodošel je vsakršen odziv, pohvalen ali kritičen. Za povečavo kliknite na slike.

komentar: spodbuden začetek, bi rekel. Z usti in nosom sem zadovoljen. Ugotavljam, da bo z lasmi največ dela.

komentar: z dosedajšnjim izdelkom sem še kar zadovoljen. Senčenje obraza je skoraj pri kraju. Uho bo treba modificirati, saj je prenizko. Očesa prav tako nisem dobro zastavil. Frizura se bo še spreminjala.
Popravke, vključno z odstranitvijo črnega roba, pričakujte v naslednjem koraku (enkrat proti večeru).

komentar: tretji korak zajema predvsem njeno levo oko, desno je še v povojih. Mangovska estetika je nezgrešljiva (preveč berem te stripe), pa kaj zato. Podobnost z igralko? Ni velika; v tem smislu se mi je lepa Angie vsekakor bolje posrečila. Tale moja punca pravzaprav še najbolj spominja na pevko Marie Laforêt.
No, dokler mi je portret kot tak všeč, potem s stvarjo tako in tako ni prehudo. Upam, da je tudi vam pogodu. :>

komentar: oko še kar ni v redu. Oči in lasje = zima mojega nezadovoljstva.
Domislil sem se pramena las, ki ji pada čez oči, a je zadeva bolj kot na pramen spominjala na globoko brazgotino.
Kmalu kanim nehati, a ne iz lenobe, namreč iz bojazni, da portreta še bolj ne poslabšam. Muko z lasmi bom črtal.

  • Share/Bookmark

Jaz, bralec

Četrtek, Avgust 27th, 2009

V želji, da bi ohranil zastavljeno večplastnost bloga, sem se odločil odpreti rubriko. Poimenoval sem jo Bralni dnevnik, v njej pa bom vsak konec meseca zvesto poročal o prebranih knjigah in stripih. Z vami bom delil svoje poglede in stališča, nizal vzporednice med fikcijo ter svojim življenjem, tu in tam pa bom navrgel tudi kaj fun trivie.

Prav bi bilo, da vam najprej, kot uvod v vse prihodnje objave, predstavim svoje bralne navade in preference. Z discipliniranim branjem sem začel v zgodnjih najstniških letih, času, ko se je treba boriti z mladostno domišljavostjo. Spomnim se še prve knjige, ki je name naredila velik vtis: Beli očnjak Jacka Londona je prebudil v meni pustolovskega duha in močno vplival na uporniška leta, ki so sledila. Moja bralna strast, že spočetka velika, se je tako le še večala; prebral sem vse, kar mi je padlo pod roke, bodisi Zveste prijatelje, doktor romane ali Čehovo dramatiko. Razvil sem navado večernega branja, udobno pokrit v svoji postelji, čemur se še danes rad predajam.

Potem je prišla angleščina, prevladujoči jezik v moji osebni knjižnici. Začel sem s poduhovljenim šundom iz šole Carlosa Castanede, kmalu pa presedlal na izključno pustolovske romane, ki so bili nekakšna predpriprava na špehe iz fantasy žanra. Ti so me s svojimi zgodbami o zmajih in čarodejih tako prevzeli, da za določen čas nisem maral za karkoli drugega. Obsedenost je trajala, vse dokler nisem odkril Johna Steinbecka in njegovih Sadov jeze. To je bil Roman, prvo véliko delo, ki mi je prekrižalo pot. Z nezaupljivostjo do svojih zmožnosti sem se lotil tega velikega podjetja; bogata deskriptivnost in vključitev ruralne govorice sta v meni zbujali strah, me silili k vdaji. Il a fallu du cran, du courage et du temps, če si lahko sposodim Dalido, da sem premagal strah pred ameriško klasiko.

Ko sem postal domač v angleškem jeziku, sem vajo ponovil z nemščino, francoščino in španščino. Med temi potmi obstajajo razločki, pri vseh pa je šlo za isto poanto – trmasto vztrajanje do dokončnega izničenja strahu. Danes še kar največ berem v angleščini (približno 40%), sledi francoščina (30%), za njo španščina (15%),  preostalo petnajsterico pa predstavljajo nemščina in drugi jeziki.

Knjige si sposojam, kupujem v knjigarnah – fizičnih in spletnih -; berem jih sede, leže, doma, v vlaku in med predavanji. Mislim, da sem že presegel tisoč prebranih knjig, če ne, pa moram biti že presneto blizu. Moje bralne seanse trajajo od nekaj minut do številnih ur. Najljubši avtorji: Dostojevski, Flaubert, Moravia, Butor, Calvino, Hamsun, Joyce in Bernhard. Prisegam na dvajseto stoletje. Ne uporabljam bralnih zaznamkov, s knjigami ne ravnam vedno lepo. Največ vem o francoski romantiki in ruskem realizmu. Ultimativni pregrešni užitek: Amélie Nothomb (prebral vsa dela). Najljubša neleposlovna dela: Heidegger – Bit in čas, Parmenid; Descartes – Meditacije; Berkeley – Trije dialogi med Hylasom in Philonousom; Freud - Vic in njegov odnos do nezavednega; Kierkegaard – Strah in drget; Michelet – Zgodovina francoske revolucije; Leibniz – Monadologija; Châtelet – Živeti in misliti kot prašiči. Nepozabno doživetje: Belle du Seigneur Alberta Cohena. Bralni rekord: devet knjig v enem tednu.

Toliko besed za eno preprosto dejstvo – rad berem. Bralci mojega nekdanjega bloga veste, da sem tudi filmofil, a filmi zame niso kaj več od preganjanja dolgčasa. Knjige, te pa so nekaj drugega; zame predstavljajo strast, predanost, napor in užitek. Zadovoljujejo tako mojo vedoželjnost kot željo po sprostitvi.

Nikoli ni prepozno pričeti z branjem. Če je kaj verjeti Borgesu, so nebesa ena sama velika knjižnica. Ne sliši se slabo, pravim jaz – bralec.

avtorska (Sečoveljske soline)

  • Share/Bookmark

Lepotica in zver

Sreda, Avgust 26th, 2009

za povečavo klikni na sliko

levo: ženski akt; malo sem se zeznil pri ramenih, pa dobro.

desno: hitrostno risanje Primoža Kozmusa; čas: dve minuti in nekajindvajset sekund

  • Share/Bookmark

[risba] Femme allongée

Sreda, Avgust 26th, 2009

za povečavo klikni na sliko

  • Share/Bookmark

[risba] Alita

Torek, Avgust 25th, 2009

Ker so se po skeniranju na risbi pojavili nerazložljivi madeži, sem se še moral v Photoshopu poigrati z brightnessom.

  • Share/Bookmark

Jojmene, kaj sploh še poslušati?

Torek, Avgust 25th, 2009

V svojem življenju, zlasti zadnjih nekaj let, sem izkusil že obilo raznolike glasbe. V zgodnji mladosti sem poslušal predvsem rock in pop, koncem gimnazije se navdušil še nad jazzom in klasiko, v študentskih letih pa svoj eklektični okus prignal do ekstremov. Moje poslušalske navade so postale nabrekla gmota mnogoterih žanrov, jezikov in čustev.

V čem torej tiči problem? Naveličal sem se glasbe, voilà tout. Minili so časi, ko sem se ob novoodkritih albumih predajal afektom; stare navade zabubiti se v posteljo s slušalkami, priklopljenimi na glasbenimi stolp, ne obnavljam več; celó surfanje po glasbeni strani Last.fm mi ne nudi več užitka. Če sem še pred kratkim vneto poslušal fado in brazilsko popularno glasbo, sem ju zdaj že pošteno sit. Tudi veselje, ki je spremljalo spoznanje o zadostnem razumevanju besedil, če sem se le malo potrudil, ni trajalo dolgo. Zdi se, da sem luzitanski užitek izžel do kraja.

Kaj pa druge zvrsti? Kot francist imam šansonov že vrh glave. Françoise Hardy me dolgočasi; tisto njeno ležerno svetobolje, s katerim me je navduševala, se je razpustilo v malomeščanska tarnanja pozabljene generacije. France Gall, ki s takó očarljivo naivnostjo, sem včasih menil, prepeva perverznosti Sergea Gainsbourga, ne dosega več želenega učinka. Na Juliena Clerca raje sploh ne pomislim. Cenjeni kantavtorji, kot so Brel, Brassens, Ferré in Vian, mi zvenijo vsi enako.

Nemški šlagerji so svojčas bili moj najljubši guilty pleasure. Brezsramni kič Roya Blacka, Marianne Rosenberg in Juliane Werding po plati komične cenenosti resda sodi v sam vrh, že zdavnaj pa me več ne zabava. Zahodnoazijskega popa sem se hitro naveličal, takozvani world music me zvečine spravlja ob živce, ob elektronski glasbi se počutim trapasto, avantgarda z založbe Tzadik pa me tudi ne zanima več.

No, jazzu in klasiki, svojima najljubšima žanroma, se nikakor ne mislim odreči. Še vedno si rad zavrtim kakega Mingusa, Coltranea ali Hilla, žal pa njihova dela poznam že na pamet; rad bi se vrnil v čas, ko sem jih šele začel odkrivati, da bi spet podoživljal vsa tista drobna presnečenja in nepotvorjena čustva. Med drugimi izvajalci, tako starimi kot novimi, je težko najti talente, ki bi se lahko merili z Veliko trojico. Dalje, pri klasiki obstaja določeno število skladateljev in izvajalcev, ki so mi še vedno pri srcu, ne grabi pa me več žilica po odkrivanju nove glasbe. Ko sem nazadnje raziskoval avtorje prejšnjega stoletja, sem se sprehajal od razočaranja do razočaranja. Do nadaljnjega se bom tolažil z Martho Argerich.

Pod črto bi ugibal, da je za vso to naveličanost in neodprtost za nove izvajalce krivo downloadanje s Soulseeka prepogosto kupovanje preko spleta. Morda zaradi tako razbohotenega konzumiranja glasbe ni več priložnosti, da bi se v miru posvetil nekemu albumu, ga dodobra preposlušal in dopustil, da se »me prime«. Kaj če bi vsak teden poslušal le pet ali šest različnih albumov in pospravil svoj iPod, ki me zapeljuje z obsežnim spominskim prostorom, kulturo nezbranega konzumiranja in zavračanja tradicije? Glasbeni stolp sem skoraj že prenehal uporabljati, na očetovi zbirki vinilk pa se že lep čas nabira prah.

Vredno je poskusiti, že samo zaradi tega, da bi se znal spet smejati Royu Blacku. Do takrat pa si lahko, kot vsi drugi vpet v digitalizirano življenje, tolažeče ponavljam: du bist nicht allein, du bist nicht allein

hhhhh78

Philippe Halsman, Dalí Atomicus, 1948

  • Share/Bookmark

Giant Steps

Petek, Avgust 21st, 2009

Še ena iz Rogaške. Nekaj očetove pomoči pri Photoshopu.

  • Share/Bookmark

Utrinki iz učenja tujih jezikov

Petek, Avgust 21st, 2009

Že dalj časa se zapletam v mrežo najrazličnejših tujih jezikov. Počasi, kolikor mi dovoljuje čas, jih spoznavam in se čudim njihovi lepoti. Doslej sem osvojil angleščino, španščino in francoščino, zdaj pa skušam dopolniti še znanje nemščine, ki mi s svojo morfosintakso povzroča nemalo težav. Sproti se učim še tri jezike; enemu se posvečam že okroglo leto, za učenje preostalih dveh pa sem se odločil šele pred kratkim.

Moja želja je tekoče govoriti vsaj šest jezikov, s čimer bi osvojil naziv hiperpoliglota. Ta me, priznam, močno privlači; recite temu otročja fascinacija, a tako je pač z mano. Opletanje s titulo pa seveda ni moj edini cilj, saj me zanima tudi spoznavanje tujih kultur, ki seveda zahteva znanje tujih jezikov. Sicer sem po naravi zelo vedoželjen in se vsak dan rad kaj novega naučim.

Sledijo screeni in scani (za povečavo jih poklikajte), ki prikazujejo moje učne metode za učenje italijanščine, portugalščine in kitajščine.

Pri učenju italijanščine mi izmerno pomaga Italiano: Grammatiktrainer, program, ki preko številnih vaj uporabniku razkaže italijansko slovnico. Iz zgornjega levega kota se nam spodbudno smehlja Nicoletta iz Genove, prijazna nadzornica, ki beleži naš napredek. S programom ni težko upravljati, snov je pregledno razvrščena, tu pa so še testi in možnost uporabe mikrofona.

S tovrstnimi računalniškimi programi ni slabo začeti, saj nas uvedejo tako v osnovna pravila kot tudi govorjeno besedo in širjenje besednega zaklada. Vse to na enem ploščku.

Tole je naključna stran iz mojega učbenika/vadnice portugalščine. Je obvezen pripomoček za začetni lektorat, ki sem ga junija uspešno zaključil. Zdaj ponavljam osvojeno snov in se trudim zakrpati luknje v lekcijah, ki sem jih v malomarnosti zaobšel.

O učinkovitosti lektorata kot takega je težko soditi, saj je zvečine odvisna od usposobljenosti lektorice. Imel sem izkušnje z gospo, ki sploh ni znala s študenti, zdajšnja pa je k sreči zelo dostopna in zavzeta za svoje delo.

Shrani.si

Kitajščina ni tako težka, kot povsod slišite. Za uspešne rezultate je potrebno troje:

  • premagati predsodke do pismenk in tonskih oblik, ki določajo pomen zlogov
  • pomnenje s pomočjo asociacij
  • prave knjige, kot sta na primer 250 Essential Chinese Characters (s to je najbolje začeti) in kaka dobra slovnica

Poskenirana je stran zvezka za učenje besedišča, risbice pa skušajo stvar napraviti manj »zateženo«.

*

Ta zapis naj vam služi kot hiter vpogled v moje učne navade. Upam, da sem koga spodbudil k učenju, kajti zastopam prepričanje, da lahko vsakdo postane (hiper)poliglot, če si to le dovolj močno želi. Počasi in z voljo se daleč pride, pravijo, pa še prav imajo!
拜拜, arrivederci e tchau!

  • Share/Bookmark