V spomin reviji Ekran

Ekran, revija za film in televizijo, je publikacija z eno najdaljših tradicij pri nas. Ko je leta 1962 visoka ustvarjalnost francoskega novega vala lovila poslednje dihe, smo dobili Slovenci svojo različico Cahiers du cinéma. Zahvaljujoč močnemu strokovnemu zaledju, ažurnosti in odprtosti za tedanjo francosko teoretsko misel, se je Ekran hitro povzpel med najvidnejše jugoslovanske filmske revije.

Od samega začetka in do danes je Ekran objavljal prevode tujih avtorjev, vestno sledil slovenskemu filmu in jemal pod drobnogled tako večje kot tudi obrobne festivale. Stalno je spreminjal miselnost; po neizogibnem spogledovanju z Bazinovo »čisto teorijo« in poznejšem sledenju Deuleuzovi šoli, je v osemdesetih revija zapadla pod vpliv lakanovske teorije. Uredniška politika Silvana Furlana in pronicljivi pisci s Slavojem Žižkom na čelu so Ekranu zagotovili najplodovitejše obdobje, veliko številk, po katerih še danes radi posežemo.

V devetdesetih je revija izgubila nekoliko svoje udarnosti in teoretske relevantnosti, vseskozi pa je ohranjala zadostno raven kakovosti. Pod vodstvom Nike Bohinc, ki je pred štirimi leti prevzela uredništvo, je Ekran nadaljeval z resnimi in poglobljenii prispevki  ter do kraja razvil svoj privlačni, živopisani dizajn. Vse je kazalo, da starosta filmskih revij ne bo klonila pod pritiskom nedomišljene in senzacionalistične konkurence.

Vrnimo se v julij. Že več mesecev ne duha ne sluha o novi številki, postajamo nepotrpežljivi, začenja nas skrbeti, da je Ekran prenehal izhajati, nakar preberemo novico o temeljiti prenovi in prihajajoči številki. Z nezaupanjem nas navdaja sintagma »temeljita prenova«, a se s svojo sodbo ne želimo preuraniti; čakamo, da dobimo revijo v roke – in naposled prispe.

Prenovljeni Ekran je v vseh pogledih izpolnil obljube o temeljiti prenovi. Zdaj sta glavna Marcel Štefančič in Zoran Smiljanić; z nekaj truda sta uspela ustvariti drugo Premiero, še pestrejšo od prve. Tako smo priča lestvici »50 nepozabnih ženskih smrti«, »citatom meseca«, slabemu slogu in jeziku internetnih forumov (svarijo nas pred spoilerji). S tem je sklenjena zgodba ene najboljših revij na Slovenskem.

Z lahkotnejšimi revijami tipa Total Film seveda ni nič narobe, saj predstavljajo tako prijetno popestritev kot tudi izčrpen vir informacij. Graje vredno pa je uničiti tradicijo revije, kot je Ekran, vrhu vsega pa na tako poceni način. Mar bi jo raje pustili obležati.

Zbogom, Ekran, in hvala za obilico dobrega branja.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “V spomin reviji Ekran”

  1. polenta komentira:

    Nisem imela priložnosti listati po reviji Ekran, si bom pa zato pogledala novo verzijo pod vodstvom M.Š.

  2. mocca komentira:

    gorazd trušnovec je urednik, ne marcel stefancic. je pa res, da so v ekranu zopet zaceli objavljati njegova besedila.

  3. beautrey komentira:

    Ne vem, kje sem rekel, da je Štefančič urednik …? Hotel sem poudariti, da reviji (navkljub urednikovanju tretje osebe) zdaj vlada miselnost dveh ikon slabega filmskega pisanja, Štefančiča in Smiljanića. Se pa opravičujem, da nisem jasno zapisal, da je Nika bila zamenjana.

    Btw, ravno včeraj sem prebiral tisti stari Ekran z Lillian Gish na naslovnici, ki je viden na moji fotografiji. Desetletja nazaj je to bila zares fantastična revija. Pozabil sem tudi, kako dobro Umberto Eco piše o filmu.

  4. beautrey komentira:

    Nika Bohinc je pred časom kontaktirala mojega brata, da naj napiše članek v Ekranu. Le v tej malenkosti se je dotikala mene in mojega življenja, a njena smrt me je vseeno prizadela. Naj počiva v miru.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !