Jojmene, kaj sploh še poslušati?

V svojem življenju, zlasti zadnjih nekaj let, sem izkusil že obilo raznolike glasbe. V zgodnji mladosti sem poslušal predvsem rock in pop, koncem gimnazije se navdušil še nad jazzom in klasiko, v študentskih letih pa svoj eklektični okus prignal do ekstremov. Moje poslušalske navade so postale nabrekla gmota mnogoterih žanrov, jezikov in čustev.

V čem torej tiči problem? Naveličal sem se glasbe, voilà tout. Minili so časi, ko sem se ob novoodkritih albumih predajal afektom; stare navade zabubiti se v posteljo s slušalkami, priklopljenimi na glasbenimi stolp, ne obnavljam več; celó surfanje po glasbeni strani Last.fm mi ne nudi več užitka. Če sem še pred kratkim vneto poslušal fado in brazilsko popularno glasbo, sem ju zdaj že pošteno sit. Tudi veselje, ki je spremljalo spoznanje o zadostnem razumevanju besedil, če sem se le malo potrudil, ni trajalo dolgo. Zdi se, da sem luzitanski užitek izžel do kraja.

Kaj pa druge zvrsti? Kot francist imam šansonov že vrh glave. Françoise Hardy me dolgočasi; tisto njeno ležerno svetobolje, s katerim me je navduševala, se je razpustilo v malomeščanska tarnanja pozabljene generacije. France Gall, ki s takó očarljivo naivnostjo, sem včasih menil, prepeva perverznosti Sergea Gainsbourga, ne dosega več želenega učinka. Na Juliena Clerca raje sploh ne pomislim. Cenjeni kantavtorji, kot so Brel, Brassens, Ferré in Vian, mi zvenijo vsi enako.

Nemški šlagerji so svojčas bili moj najljubši guilty pleasure. Brezsramni kič Roya Blacka, Marianne Rosenberg in Juliane Werding po plati komične cenenosti resda sodi v sam vrh, že zdavnaj pa me več ne zabava. Zahodnoazijskega popa sem se hitro naveličal, takozvani world music me zvečine spravlja ob živce, ob elektronski glasbi se počutim trapasto, avantgarda z založbe Tzadik pa me tudi ne zanima več.

No, jazzu in klasiki, svojima najljubšima žanroma, se nikakor ne mislim odreči. Še vedno si rad zavrtim kakega Mingusa, Coltranea ali Hilla, žal pa njihova dela poznam že na pamet; rad bi se vrnil v čas, ko sem jih šele začel odkrivati, da bi spet podoživljal vsa tista drobna presnečenja in nepotvorjena čustva. Med drugimi izvajalci, tako starimi kot novimi, je težko najti talente, ki bi se lahko merili z Veliko trojico. Dalje, pri klasiki obstaja določeno število skladateljev in izvajalcev, ki so mi še vedno pri srcu, ne grabi pa me več žilica po odkrivanju nove glasbe. Ko sem nazadnje raziskoval avtorje prejšnjega stoletja, sem se sprehajal od razočaranja do razočaranja. Do nadaljnjega se bom tolažil z Martho Argerich.

Pod črto bi ugibal, da je za vso to naveličanost in neodprtost za nove izvajalce krivo downloadanje s Soulseeka prepogosto kupovanje preko spleta. Morda zaradi tako razbohotenega konzumiranja glasbe ni več priložnosti, da bi se v miru posvetil nekemu albumu, ga dodobra preposlušal in dopustil, da se »me prime«. Kaj če bi vsak teden poslušal le pet ali šest različnih albumov in pospravil svoj iPod, ki me zapeljuje z obsežnim spominskim prostorom, kulturo nezbranega konzumiranja in zavračanja tradicije? Glasbeni stolp sem skoraj že prenehal uporabljati, na očetovi zbirki vinilk pa se že lep čas nabira prah.

Vredno je poskusiti, že samo zaradi tega, da bi se znal spet smejati Royu Blacku. Do takrat pa si lahko, kot vsi drugi vpet v digitalizirano življenje, tolažeče ponavljam: du bist nicht allein, du bist nicht allein

hhhhh78

Philippe Halsman, Dalí Atomicus, 1948

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !