Arhiv za Avgust, 2009

Razkrita indentiteta in stara objava

Četrtek, Avgust 20th, 2009

Kot ste nekateri morda že uganili, sem včasih objavljal pod vzdevkom Selemjan. Po skoraj letu dni sem se bloganja naveličal in Nočne izpovedi izbrisal. Blogotožje pa se me je polastilo relativno hitro – in tako se je rodil blog, zvan La Mâchoire de Jaffar, zastavljen nekoliko preambiciozno in hkrati premalo vpadljiv. Ni me dolgo veselil.

Po tej prehodni fazi sem se vnovič registriral na Siolu, kjer tudi mislim ostati. Vmesnik je zelo dober in za solidno branost se ni treba truditi kot na Blogspotu.
Kakorkoli že, zapis o Michaelu Hanekeju, navzlic nekolikšnem dolgovezju, mi je tako všeč, da ga bom vključil tudi sem. Pomagal mi bo pri odločanju, ali naj sploh nadaljujem s filmskimi objavami. Še v vednost: ne pričakujte nadaljnjih obujanj starejših objav, saj tako početje le zavira mojo ustvarjalnost.
(več …)

  • Share/Bookmark

Pot do vrha

Torek, Avgust 18th, 2009

Slikano v Rogaški Slatini (športnem centru) z izposojenim Nikonom D3

  • Share/Bookmark

Umetnostna teorija malo drugače

Torek, Avgust 18th, 2009

Ko sem na svoji delovni mizi, sicer pojmu nereda, nedavno tega zapazil neko knjigo v francoščini, sem sredi sobe obstal. V začudenju sem jo nekaj hipov motril in skušal ugotoviti, od kod se je vzela. Morda sem jo kupil v Konzorciju, sem pomislil, ali pa naročil na Amazonu, in potem nanjo preprosto pozabil.
Imenovala se je On n’y voit rien, avtorja Daniela Arassea, naslovnico pa ji je krasila Picassova slika. Po preučitvi hrbtne strani sem izvedel, da gre za zbirko študij slik starih mojstrov, kot so Velázquez, Tizian in Tintoretto. “Ecrit par un des historiens d’art les plus brillants d’aujourd’hui,” dis donc, ça promet ! Razkomotil sem se na naslanjaču in se lotil branja.

Že čez nekaj ur je knjiga prebrana počivala na nočni omarici. Dvesto strani resda ni veliko, prvič pa se je primerilo, da sem tako dolžino prebral in one sitting. Na načelni ravni umetnostna teorija pač ni vznemirljivo branje, kaj šele neusahljiv vir humorja; ravno to in še več pa je uspelo Arasseu, avtorju z nezgrešljivo ljubeznijo do svoje stroke. Knjiga obsega šest poglavij, v petih se avtor loteva analiz posameznih del, eno pa je posvečeno dvoznačnosti razpuščenih las Marije Magdalene. Raznolik značaj Arassove ustvarjalnosti se kaže že v sami formi: poglavja piše v obliki pisem, dialogov in tretjeosebnih pripovedi. Jezik se giblje od akademske zadržanosti do igrivih vulgarizmov, ki nas vselej presenetijo nepripravljene. Avtor nemalokrat zaide v močne ekskurze, ki pa bolj kot motijo spravljajo v prešeren smeh.

Kaj je Tintorettovega Vulkana tako prevzelo, da ne opazi slabo skritega ženinega ljubimca? Kaj počne polž na samem robu del Cossinega Oznanila? Zakaj pri Brueghlu starejšem Marija razkazuje trem kraljem sinovo mednožje? Je Tizianova Urbinska Venera zares le pin-up girl za izbrani okus, kot se ji rado pripisuje, ali pa zajema še druge, nevidene razsežnosti? V vsaki obravnavani sliki obstaja dialektika videnega in nevid(e)nega, odkritega in skritega (on n’y voit rien). Arasse najraje ubira, navkljub svoji bogati erudiciji, metodo »umetnostnega detektiva«, komičnega vohljača po zgledu literarnih junakov Wilkieja Collinsa, ki vseeno premore trenutke zbrane resnosti.

On n’y voit rien bralcu zagotavlja ure neprekinjene zabave in obilo napetosti ob razreševanju skrivnosti starih mojstrovin. Knjigo lahko brez pomišljanja okličemo za biser umetnostne zgodovine/teorije. Je drugačna in prav je tako.

uinuu7

Tizian, Urbinska Venera, 1538

  • Share/Bookmark

Risarsko vstajenje in lepa Angie

Nedelja, Avgust 16th, 2009

Odprtje bloga ima name zares pozitiven učinek. Kar zlepa sem se odločil, da nekaj narišem, in tako sem odpihnil prah, ki se je nabiral na mojih risarskih ambicijah.

V zgodnji mladosti sem več let obiskoval likovno šolo, kjer sem se najprej naučil osnov tega in onega, potem pa se usmeril predvsem v risanje s svinčnikom. Koncem osnovne šole sem to strast opustil in se raje posvetil pomembnejšim stvarem, kot so šolske afere srca, video igrice in mračnjaška glasba. Risanje je bil le še bled spomin.

V pričujoči risbi sem se poklonil Angelini Jolie iz Zamenjanega, nekoliko pa sem si pomagal z modelom iz serije stripov Heavy Metal.
Izdelek ni ravno impresiven, vem (problematične so zlasti oči), verjamem pa, da mi bo vaja pomagala do napredka. Rad bi spet osvojil veščino iz mladosti.

  • Share/Bookmark

Pont aux lignes fugitives

Nedelja, Avgust 16th, 2009

slikano na Ptuju

  • Share/Bookmark

Poletje se poslavlja ali moja pravica

Nedelja, Avgust 16th, 2009

Poletje se počasi bliža koncu, z nejevoljo se ljudje privajajo na misel o prihodu jeseni, prinašalki hladnega piša vetra in dolgih obrazov. Zasanjani že pestujejo spomine na romantične nesporazume v eni bližnjih držav, ležanje na plaži z na pol prebrano knjigo sezone in presenečenj polne dni. Jesen je za mnoge še hujša od zime, saj predstavlja le prvi stadij nesreče, v času zime pa lahko že pričnemo z odštevanjem in veselim pričakovanjem pomladi. Slovo od poletja je tako še težje.

Če ste pozorno prebrali prvi odstavek, potem ste bržkone ugotovili, da poletja sam nimam rad. Ko slišim besedico poletje, se najprej spomnim na vročino, na katero sem tako rekoč alergičen, plohe, komarje e tutti quanti. Vročih dni prav zares ne prenašam; čezmerno se potim, včasih pa me celo napade srbečica, sicer blažje vrste. Prav tako mi v poletnih mesecih upade volja do treninga in dela. Mnogokrat se zalotim, da sem kot kak starec, ki ljudem godrnjaje razlaga, »kako je bilo v njegovih časih«: včasih poletja že niso bila tako vroča! tak prinesi že tisti ventilator!

Obožujem zimo, ko lahko po mirni volji upravljam s toploto svojega telesa. Če mi je prehladno, se oblečem topleje, in če še tedaj nisem zadovoljen, prakso ponavljam, dokler se ne počutim dobro. Poletje pa zna biti za moje telo pravi šok; s klimo in prenosnimi ventilatorji si pravzaprav le redko pomagam, saj mi povzročajo glavobol.

Zdaj se najbrž že držite za glavo, sprašujete se, kako je lahko nekdo tako občutljiv. Naj vam v tem primeru zagotovim, da sem človek, ki ga boste le malokrat slišali se pritoževati. A čas poletja ostaja, v smislu jadikovanja, mon truc à moi, privilegij, ki sem si ga priboril s pravomoško držo v vseh ostalih letnih časih.

To je moja pravica, pogojena z letnim časom. Kmalu mi bo ušla, a kaj zato, takrat bo tu že jesen!

H. Cartier-Bresson, Dieppe, 1926

  • Share/Bookmark

Stoli, vrata in strebri

Sobota, Avgust 15th, 2009

  • Share/Bookmark

V spomin reviji Ekran

Petek, Avgust 14th, 2009

Ekran, revija za film in televizijo, je publikacija z eno najdaljših tradicij pri nas. Ko je leta 1962 visoka ustvarjalnost francoskega novega vala lovila poslednje dihe, smo dobili Slovenci svojo različico Cahiers du cinéma. Zahvaljujoč močnemu strokovnemu zaledju, ažurnosti in odprtosti za tedanjo francosko teoretsko misel, se je Ekran hitro povzpel med najvidnejše jugoslovanske filmske revije.

Od samega začetka in do danes je Ekran objavljal prevode tujih avtorjev, vestno sledil slovenskemu filmu in jemal pod drobnogled tako večje kot tudi obrobne festivale. Stalno je spreminjal miselnost; po neizogibnem spogledovanju z Bazinovo »čisto teorijo« in poznejšem sledenju Deuleuzovi šoli, je v osemdesetih revija zapadla pod vpliv lakanovske teorije. Uredniška politika Silvana Furlana in pronicljivi pisci s Slavojem Žižkom na čelu so Ekranu zagotovili najplodovitejše obdobje, veliko številk, po katerih še danes radi posežemo.

V devetdesetih je revija izgubila nekoliko svoje udarnosti in teoretske relevantnosti, vseskozi pa je ohranjala zadostno raven kakovosti. Pod vodstvom Nike Bohinc, ki je pred štirimi leti prevzela uredništvo, je Ekran nadaljeval z resnimi in poglobljenii prispevki  ter do kraja razvil svoj privlačni, živopisani dizajn. Vse je kazalo, da starosta filmskih revij ne bo klonila pod pritiskom nedomišljene in senzacionalistične konkurence.

Vrnimo se v julij. Že več mesecev ne duha ne sluha o novi številki, postajamo nepotrpežljivi, začenja nas skrbeti, da je Ekran prenehal izhajati, nakar preberemo novico o temeljiti prenovi in prihajajoči številki. Z nezaupanjem nas navdaja sintagma »temeljita prenova«, a se s svojo sodbo ne želimo preuraniti; čakamo, da dobimo revijo v roke – in naposled prispe.

Prenovljeni Ekran je v vseh pogledih izpolnil obljube o temeljiti prenovi. Zdaj sta glavna Marcel Štefančič in Zoran Smiljanić; z nekaj truda sta uspela ustvariti drugo Premiero, še pestrejšo od prve. Tako smo priča lestvici »50 nepozabnih ženskih smrti«, »citatom meseca«, slabemu slogu in jeziku internetnih forumov (svarijo nas pred spoilerji). S tem je sklenjena zgodba ene najboljših revij na Slovenskem.

Z lahkotnejšimi revijami tipa Total Film seveda ni nič narobe, saj predstavljajo tako prijetno popestritev kot tudi izčrpen vir informacij. Graje vredno pa je uničiti tradicijo revije, kot je Ekran, vrhu vsega pa na tako poceni način. Mar bi jo raje pustili obležati.

Zbogom, Ekran, in hvala za obilico dobrega branja.

  • Share/Bookmark

Vrnitev odpisanega

Petek, Avgust 14th, 2009

I’m back, big as life and twice as ugly!
-general Rancor

Pred meseci sem imel bloganja že vrh glave. Kradel mi je čas in energijo, me spravljal v slabo voljo in, kar je najhujše, ob njem sem dozorel v »človeka interneta«, polnopravnega člana večje spletne skupnosti. Dovolj je, sem si rekel, in tako je moj prvi blog doživel svoj konec.

Izbrisa nisem obžaloval, prav narobe: počutil sem se, kot da bi se znebil velikega bremena, ki me je tlačilo skoraj leto dni. Resda sem se poslovil od solidne branosti in visokega števila komentarjev, pa kaj? Navsezadnje sem želel le pisati, za prepoznavnost nisem preveč maral.

Poglavitni razlog za vnovično odprtje bloga (ki ga ne jemljem več resno) je ravno prebujena želja po pisanju in piljenju sloga; snovanje objav je prav tako dobrodošlo, saj me sili k razmišljanju o (dobrih) filmih in knjigah, na katere bi sicer kaj kmalu pozabil. Pisal bom tudi o glasbi, fotografiji, umetnostni teoriji, vsakdanjem življenju in nenazadnje tujih jezikih, ki me zadnje čase še posebno veselijo. Poskušal bom objavljati čim pogosteje in upal na dovoljšen odziv.

Ya basta por ahora, se beremo!

89u

A. Renger-Patzsch, 1925

  • Share/Bookmark