Arhiv za September, 2009

Poduhovljeni šund ali še eno bralno razočaranje

Torek, September 29th, 2009

02Oskar_und_die_Dame_in_Rosa_01.jpgVedno znova in znova se presenečam. Ko sem se pred nekaj dnevi sprehajal po bogato založeni avstrijski knjigarni, sem se zavedel, kako dolgo že nisem bral v nemščini. Odločen, da si naposled priskrbim novega branja, sem pričel pozorneje pregledovati police. Med iskanjem sem si zamislil koncept knjige, ki bi mi najbolj ustrezala: kratka, zabavna in preprostega jezika. Če bi nemščino znal bolje, mi takšnih omejitev seveda ne bi bilo treba postavljati; branje Ingeborg Bachmann za zdaj ostaja še neuresničljiv projekt. Tako sem se na koncu odločil za Oskar und die Dame in Rosa, prevod uspešnega pisemskega romana francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta.

Ker sem užival ob njegovih kratkih zgodbah, sem upravičeno pričakoval, da se mi Schmitt tudi s krajšim romančkom ne bo izneveril. Welch ein Irrtum! Že sama premisa napoveduje krmarjenje z bralčevimi čustvi: Oskar, junak romana, je desetletni deček, ki umira za levkemijo. Starši mu ne želijo povedati resnice, da so bile operacije in zdravljenja s citostatiki zaman; zdravniki povešajo pogled: ne vedo, kaj bi rekli, zato raje molčijo. Oskar najde edinega zaveznika v požrtvovalni »Omi Rosi«, gospej, ki nekajkrat tedensko skrbi zanj in druge hudo bolne otroke. Ko jo vpraša, ali bo umrl, Oma molči, to pa ni molk izmikanja, temveč molk pritrditve: »das war ihre Art, ja zu sagen«. Pri Babici pa nikoli ni vse tako zelo črno: Oskarja zabava z namišljenimi zgodbami iz časov, ko se je profesionalno ukvarjala z rokoborbo, dečku pa še predlaga, da začne pisati pisma Bogu.

Po začetnem omahovanju se Oskar loti pisanja. Z vsakim pismom si olajša dušo in srce; Bogu pripoveduje o svojih strahovih, veseljih, druženju z vrstniki in igri, kjer se – da bi lahko okusil življenje v svoji celosti – vsak dan postara za deset let. Tako umre šele pri stodvajsetih, z vero in brez obžalovanj.

Schmittov roman je moralka z ironičnim sporočilom: do umirajočega, ki si namesto izmikanja želi le iskrenosti, morate biti odkriti. Ne okolišite, ne bojte se niti njega niti njegove bolezni. Namesto pravljic, da bo ozdravel, ga raje zavajajte z zgodbicami, ki se vam niso nikoli primerile, in Bogom, v katerega do samega konca sami niste verjeli. Drži, na koncu romana, po Oskarjevi smrti, Babica razkrije, da ji je to čudovito prijateljstvo pomagalo, da je začela verjeti v Boga. Z drugimi besedami – ko se je domislila ideje pisanja Bogu, vanj še sploh ni verjela.

Babičinega pisma ne gre jemati kot skesano izpoved. Schmitt ne priznava, da je umirajočega otroka navsezadnje le treba zaščititi z izmišljijami, prav narobe: babičine besede so avtorjev poskus razviti svojo patetiko do konca, bralca ganiti do solz. S tem pa se Schmitt ujame v zanko lastnih prepričanj: eni nimajo pravice lagati, da bi ljubljeno osebo zaščitili pred resnico, drugim pa je ta pravica dana.

Tako je pač s tem poduhovljenim, best-selling šundom. Poln je lukenj, ki pa jih skuša zakrpati s poceni sentimentalnostjo in osnovnošolskim modrovanjem. Kje si, Ingeborg Bachmann?

  • Share/Bookmark

Filmski nakupi #1

Ponedeljek, September 28th, 2009
  • Something of Value (1957, Richard Brooks)
  • Trije letni časi (Three Seasons, 1999, Tony Bui)
  • Ludvik XIV. prevzame oblast (La prise de pouvoir par Louis XIV, 1966, Roberto Rossellini)

V soboto sem obiskal Shopping City Seiersberg, veliko avstrijsko nakupovalno središče, ki se med drugim ponaša z največjim Media Marktom na svetu. Tja sem šel z namenom, da bi si kupil novoizdano videoigro Halo 3: ODST (ist ja schon gut, ich weiß, was ihr sagen werdet), pa sem se na koncu raje odločil za dva filma in nekaj poceni knjig.

Če ste prebirali moj prejšnji blog, se najbrž še spominjate zapisa o Sidneyju Poitieru. V njem sem skušal ujeti delček evolucije hollywoodske ne/strpnosti, ki se je kazala v številnih filmih s tedanjim najslavnejšim temnopoltim igralcem. Ker me ta tema še naprej zanima, se nisem mogel odreči nakupu filma Something of Value, sicer edino točko srečanja med Poitierom in Rockom Hudsonom. Prepričan sem, da se bo tudi o tem filmu dalo veliko povedati.

Privoščil sem si še Tri letne čase, vietnamsko-ameriški ensemble film, in tako skoraj že dopolnil svojo zbirko Arthaus Collection filmov. Po ogledu mojstrovine Na drugi strani (Auf der andere Seite, 2007, Fatih Akin) sem še posebej dovzeten za tovrstne, kot bi rekel Borges, gardens of forking paths.

Po pošti je danes še prispela Rossellinijeva klasika Ludvik XIV. prevzame oblast (via Criterion). Kjer se konvencionalni film poslužuje filmske govorice, da bi lahko pripovedoval, pripoveduje Ludvik XIV le z namenom, da bi se ukvarjal in poigraval s formo.

  • Share/Bookmark

¿Adónde voy?

Petek, September 25th, 2009

Večkrat se vprašam, ko takole gledam razvoj svojega novega bloga, v katero smer sploh grem. Prejšnji blog se je zvečine posvečal filmu in literaturi, zdajšnji pa nekako nima svojih centralnih tem. S tem seveda ni nič narobe, kot bralec pa osebno raje vidim poudarek na tej in tej temi; tematsko razpršeni blogi me niso nikoli privlačili.

Redni bralci, kolikor vas pač je, dobrodošli so vsi vaši predlogi k izboljšavi bloga. Če pogrešate domačnost Confessiones nocturnae in se vam zdajšnji blog zdi preveč tuj, mi le povejte. Mislim, da je filmskih recenzij premalo; če ste istih misli, mi pustite komentar. Isto velja za morebitno zapostavljanje določenih drugih tem.

Tema bloga, se pravi izgled, do nadaljnjega ostaja ista. Verjamem, da se komu utegne zdeti aseptična in brezosebna, zato pa nima oglasov, kar je zame najvažnejše.

Bref, vsakršno mnenje o vsebini bloga je dobrodošlo.

robert_doisneau_les_coiffeuses_au_2.jpg

Robert Doisneau, Les Coiffeuses

  • Share/Bookmark

Žabarske melodije

Sreda, September 23rd, 2009

Vsak francist na neki točki spozna, da se spreminja v »žabarja«. Da ne bo pomote – pod to hudomušno oznako (ne jemljite je preresno) uvrščam osebke, duhovno povezane s Francijo, po potrebi pa kar tudi pristne Francoze. Ne bom si pljuval v lastno skledo: o njih bom govoril lepo, saj se tudi sam počasi navzmemam njihovega duha in načina življenja.

Prvi simptom žabarstva sem pri sebi opazil, ko sem se nekoč, med pripravljanjem večerje, urezal v prst in zarjul: “aïe !” Zledenela mi je kri; v prvobitni grozi sem si šepnil sam vase, ah, pa saj sem Slovenec, kaj takega ja ni mogoče. Kmalu sem se pomiril in na prigodo bi povsem pozabil, če se ne bi čez čas spet ponovila. Po večih takih incidentih, kjer navadni Slovenec uporabi slovenske medmete, jaz pa francoske, sem si naposled moral priznati, da se spreminjam v žabarja.

Končno potrditev, da se moje stanje le še slabša, sem dobil danes, ob gledanju videa La Menteuse Carmen Marie Vega. To je eden tistih komadov, ki sem jih še pred kratkim zaničeval; njihovo bistvo bi lahko zvedel na opis navihano-domišljavi. La Menteuse je štikelc z navihano pevko, navihanim besedilom in navihanim videom, vse skupaj pa je lično zapakirano v šatuljico brezsramne pretencioznosti. Prva misel, ki se mi je utrnila po ogledu videa, je bila: kje lahko dobim ta komad?

Ne obsojajte me, trudil sem se, a na koncu izgubil boj z žabarstvom. In ne pozabite: ça peut aussi vous arriver !

http://www.vimeo.com/6444558
  • Share/Bookmark

Ko drugi gledajo košarko …

Sobota, September 19th, 2009

… jaz rišem. Preveč sem živčen, da bi lahko spremljal tekmo.

Delal sem Slepko Paula Stranda. Po končanem risanju je bilo še potrebno delo v Photoshopu, saj bi brez filtra topaz-dramatic, ki poveča kontrast in detajle, risba bila videti znatno slabše.

V svoji interpretaciji sem želel žensko napraviti manj nesrečno; upam, da sem pri tem bil uspešen.

  • Share/Bookmark

Najljubši režiserji

Petek, September 18th, 2009

V osemindvajsetih zapisih, ki sem jih doslej objavil, ni bilo še niti ene lestvice. Zdaj je čas, da oživim priljubljeno rubriko prejšnjega bloga: predstavljam vam svojih 20 najljubših filmskih režiserjev. Ob vsakem avtorju navajam še njegov film, ki se mi zdi najboljši.

20. Laurent Cantet (Izkoristek časa, 2001)
19. Max Ophüls (Pismo neznane ženske, 1948)
18. Juraj Herz (Kremator, 1969)
17. Karoly Makk (Ljubezen, 1971)
16. Ermanno Olmi (Služba, 1961)

15. Jean-Pierre Melville (Kockar Bob, 1956)
14. Kon Ičikava (Maščevanje igralca, 1963)
13. William Wyler (Jezebel, 1938)
12.  Henri-Georges Clouzot (Plačilo za strah, 1953)
11. Masaki Kobajaši (Sepuku, 1962)

10. Jacques Rivette (La Belle noiseuse, 1991)
9. Jacques Becker (Luknja, 1960)
8. Michelangelo Antonioni (Krik, 1957)
7. Marcel Camus (Črni Orfej, 1959)
6. René Clair (Milijon, 1931)

5. Jean Renoir (Velika iluzija, 1937)
4. Sergej Paradžanov (Sence naših prednikov, 1964)
3. John Cassavetes (Uboj kitajskega knjigovodje, 1976, skrajšana verzija)
2. Robert Bresson (Pickpocket, 1959)

1. Rainer Werner Fassbinder (Vsi drugi se imenujejo Ali, 1974)

3596422040_7e930cb044.jpg

  • Share/Bookmark

Funny Games U. S. (2007)

Četrtek, September 17th, 2009

Funny Games U. S., 2007, Michael Haneke, koprodukcija

Redko se zgodi, toda se, da režiser posname rimejk lastnega filma. Hitchcock je z Možem, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) elegantno predrugačil izvirnik iz leta 1934; V Desetih zapovedih (The Ten Commandments, 1956), labodjem spevu Cecila B. Demilla, je končno utelešena grandioznost, ki so jo napovedovali njegovi prejšnji filmi; Brez Sledu (The Vanishing, 1993, George Sluizer) je, čeprav okleščen temačnega tona in tragičnega konca izvirnika, vznemirljiv triler, vreden večih ogledov.

V grobem delimo rimejke na dva tipa: prvi se drži fabule izvirnika, drugi pa je »razpuščen«, iz izhodišča razvija povsem nove vsebine. Najsibo pripovedno razhajanje z originalom poudarjeno ali ne, je vprašanje zvestobe odveč, saj je razvidno, da poskuša avtor s tem delom predstaviti svojo lastno vizijo. Ravno zato se je čuditi Michaelu Hanekeju, ki je z ameriško različico kultnega Funny Games (1997) ustvaril eksaktno, scene-by-scene kopijo.

Funny Games U. S. je univerzalno pripoznan kot najslabše delo v Hanekejevem opusu. Gledalce, neseznanjene z izvrinikom, zvečine ni uspel prepričati, poznavalci pa so mu očitali preveliko podobnost, če ne kar nesmiselne istovetnosti. Zares, novi so le igralci in jezik, vse ostalo pa ostaja isto, le da je igra znatno slabša. Tako se upravičeno sprašujemo, kaj je v tem ravnanju vodilo Hanekeja.

Kot odgovor ponujam sledeče: Funny Games U. S. je treba brati intertekstualno; poznati moramo prvi film in pred ogledom drugega o njem ničesar vedeti. Rimejk namreč ponuja nekaj odstopanj, pa čeprav komaj opaznih, kar je zlasti vidno v mestoma modificiranih dialogih. Tekom filma nam te drobne razlike vlivajo upanja, da bosta razplet in zaključek vendarle drugačna: vidite, če je tole drugačno, zakaj potem ne bi mogla mati preživeti na koncu, zakaj ne bi mogla biti obnorela fanta premagana? Pričakovanje se z vsakim kadrom stopnjuje, pa saj se vendar ne more končati enako, si prigovarjamo – a fanta zmagata, družina je spet poražena.

Bistvo tega filma je gledalca »razočarati«, porušiti njegove upe na pozitivni iztek zgodbe. V tem pogledu rimejk preseže izvirnik, znanem po prizoru, kjer moteni mladenič z daljinskim upravljalcem previje nazaj umor svojega pajdaša. Medtem ko je v prvencu razočaranje vpletenega gledalca lokalizirano na ta in še nekaj prizorov, zajema razočaranje rimejka celoto filma, ki kar najzvesteje sledi predhodniku.

Morda Funny Games U. S. ne bi smeli obravnavati kot nepoantirano kopijo originala, ampak kot – čeprav slabšo po kvaliteti – nadgradnjo Hanekejeve želje razočarati gledalca. Po tej plati je brez dvoma najefektivnejše delo avtorjevega opusa.

funny_games_us_1.jpg

  • Share/Bookmark

Smrt zvezde in izigrani mrhovinarji

Torek, September 15th, 2009

Še pred uro sem z bratom igral video igre, učinkovit vir sproščanja pred opoldanskim izpitom, ko sem se kar zlepa spomnil na Patricka Swayzeja. Igralec se je že dalj časa boril zoper težko bolezen, ki so mu jo odkrili začetkom prejšnjega leta; imel naj bi le še nekaj mesecev življenja, so rekli zdravniki, Patrick pa je bil še vedno z nami. Vidno shujšan in z obvezno cigareto v ustih se je rogal smrti z naslovnic mrhovinarskih revij. Zdelo se je, kot da je pretental usodo, ali pa je smrt nanj preprosto pozabila.

Tako sem ugibal, da mu je bolezen morda vseeno uspelo premagati, navsezadnje se dogajajo še bolj neverjetne stvari. Razmišljal sem, kako lepo bi bilo, če bi živel dlje, nekaj let ali še več, in še bolj vznejevoljil rumene medije, ki so mu že lani priredili prezgodnji pogreb.

Čez pet minut, neznatnih pet minut, sem po koncu igranja iger šel še na internet preverit tuje novice. Patrick Swayze, zvezda Duha in Umazanega plesa, o katerem sem govoril le malo prej, je naposled umrl. Na hitro sem preletel še njegovo stran na IMDb-ju in po pričakovanjih naletel na norčevanje trollov, brezsramnih internetnih provokatorjev. Šala o Jacku Nicholsonu, ki igralske zvezde tik pred smrtjo »svari« pred nevarnostjo, ni obšla niti Patricka Swayzeja. Ko to pišem, so se na IMDb-ju že čezmerno namnožile šale o snemanju nadaljevanja Duha in podobne neslanosti; trolls are having a field day, kot se reče.

Je bil Patrick internetno pismen? Ali je vedel, da se bo njegovo življenje sklenilo z  memi, neokusnimi šalami, ki se rojevajo na 4chanu, gnojnici interneta? Ali je opazil, kako so ob razglasitvi njegove bolezni mediji kar tekmovali med seboj, kdo ga bo prej pokopal? Dandanes je nespodobno, če se po razkritju, da umiraš, kar najhitreje ne odstraniš s sveta. Časopise, ki so ti pred pol leta, ob tvojih petinštiridesetih kilogramih in škatlicah cigaret, že radostno skopali grob, s tem spravljaš v zadrego. Zaradi tebe izgubljajo kredibilnost in tvegajo upad branosti.

Je Patrick zdržal tako dolgo, ker mrhovinarjem preprosto ni želel ustreči? Je zavlačeval, iztisnil še zadnje moči, da bi lahko preložil neizbežno neumnost »Jack Nicholson warned him«? Tega ne vem, sem ga pa cenil in tako mu želim miren počitek, stran od veselih glasilcev smrti.

patrick-swayze-20070826-303194.jpg

  • Share/Bookmark

Test filmske potrpežljivosti

Četrtek, September 10th, 2009

V letih svoje kontinuirane ljubezni do filma sem prestal že mnoge preizkuse. Sátántangó, to  sedem in pol ur dolgo simfonijo dolgčasa, sem pogledal v dveh večerih. Zdržal sem ob serijah Louisa Feuillada in jih nehote še vzljubil. Vraga, včeraj sem se prostovoljno, da, prostovoljno, odločil za ponoven ogled Godardovega zločinsko pretencioznega Masculin féminin. Je sploh še kak izziv, vreden mojega imena?

Pred kratkim je pri moji najljubši zbirki The Criterion Collection izšel film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles. Zanj poprej še nisem slišal, a film s takim naslovom pač mora biti nekaj posebnega. Preletel sem sinopsis in izvedel, da je Jeanne Dielman ovdovdela gospodinja, skozi tri ure in pol pa gledalci spremljamo njeno vsakodnevno rutino pripravljanja obrokov, pospravljanja stanovanja in skrbi za sina. Takemu filmu ne moreš reči ne.

K privlačnosti filma dodatno pripomorejo še bogati dodatki na spremljujočem ploščku, ženska režiserka in nenazadnje igralka Delphine Seyrig, ki me je navdušila že v filmih Alaina Resnaisa. Če se v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad) in Muriel (Muriel ou Le temps d’un retour, 1963) prepušča domišljiji in pozabi, uničevalkama preteklosti, je v Jeanne Dielman vržena v neprekinjeno banalnost sedanjosti. Gospodinja iz Bruslja mehanično opravlja drobna opravila, s kamnitim obrazom lupi krompir in pripravlja večerjo. A ravno ta neprizadetost, ki ji prekriva obličje, ustvarja neki presežek v pomenu; kot smo se učili od Hanekeja, se morajo na koncu vse te brezpomembnosti steči v Dogodek, ki bo definiral film.

Jeanne Dielman si še nisem ogledal, to mislim storiti nocoj, zato se v svojih domnevah morda motim. Do razkritja pa bom moral pretrpeti tri ure gospodinjskih opravil. Bom nalogi kos?


  • Share/Bookmark

September je

Torek, September 8th, 2009
YouTube slika preogleda

Deveti mesec v letu najpogosteje povezujem z neposrečeno komedijo, v kateri se Rock Hudson spozablja z Gino Lollobrigido, in izpiti na faksu. Z veseljem sem pričakal jesen, še raje pa bi jo imel, če mi ne bi venomer naložila mučnega opravljanja izpitnih obveznosti.

Doslej sem opravil okoli 35 izpitov, konca pa kar ni in ni videti. Žal sem izbral kombinacijo z ogromno predmeti in ni druge, kot da stisnem zobe in poskusim študij kar najhitreje končati. V prihodnjih tednih bom tako prisiljen omejiti blogersko in risarsko ustvarjanje; vmes se lahko nadejate par krajših zapisov o filmu in literaturi. A la prochaine !

  • Share/Bookmark