Funny Games U. S. (2007)

Funny Games U. S., 2007, Michael Haneke, koprodukcija

Redko se zgodi, toda se, da režiser posname rimejk lastnega filma. Hitchcock je z Možem, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) elegantno predrugačil izvirnik iz leta 1934; V Desetih zapovedih (The Ten Commandments, 1956), labodjem spevu Cecila B. Demilla, je končno utelešena grandioznost, ki so jo napovedovali njegovi prejšnji filmi; Brez Sledu (The Vanishing, 1993, George Sluizer) je, čeprav okleščen temačnega tona in tragičnega konca izvirnika, vznemirljiv triler, vreden večih ogledov.

V grobem delimo rimejke na dva tipa: prvi se drži fabule izvirnika, drugi pa je »razpuščen«, iz izhodišča razvija povsem nove vsebine. Najsibo pripovedno razhajanje z originalom poudarjeno ali ne, je vprašanje zvestobe odveč, saj je razvidno, da poskuša avtor s tem delom predstaviti svojo lastno vizijo. Ravno zato se je čuditi Michaelu Hanekeju, ki je z ameriško različico kultnega Funny Games (1997) ustvaril eksaktno, scene-by-scene kopijo.

Funny Games U. S. je univerzalno pripoznan kot najslabše delo v Hanekejevem opusu. Gledalce, neseznanjene z izvrinikom, zvečine ni uspel prepričati, poznavalci pa so mu očitali preveliko podobnost, če ne kar nesmiselne istovetnosti. Zares, novi so le igralci in jezik, vse ostalo pa ostaja isto, le da je igra znatno slabša. Tako se upravičeno sprašujemo, kaj je v tem ravnanju vodilo Hanekeja.

Kot odgovor ponujam sledeče: Funny Games U. S. je treba brati intertekstualno; poznati moramo prvi film in pred ogledom drugega o njem ničesar vedeti. Rimejk namreč ponuja nekaj odstopanj, pa čeprav komaj opaznih, kar je zlasti vidno v mestoma modificiranih dialogih. Tekom filma nam te drobne razlike vlivajo upanja, da bosta razplet in zaključek vendarle drugačna: vidite, če je tole drugačno, zakaj potem ne bi mogla mati preživeti na koncu, zakaj ne bi mogla biti obnorela fanta premagana? Pričakovanje se z vsakim kadrom stopnjuje, pa saj se vendar ne more končati enako, si prigovarjamo – a fanta zmagata, družina je spet poražena.

Bistvo tega filma je gledalca »razočarati«, porušiti njegove upe na pozitivni iztek zgodbe. V tem pogledu rimejk preseže izvirnik, znanem po prizoru, kjer moteni mladenič z daljinskim upravljalcem previje nazaj umor svojega pajdaša. Medtem ko je v prvencu razočaranje vpletenega gledalca lokalizirano na ta in še nekaj prizorov, zajema razočaranje rimejka celoto filma, ki kar najzvesteje sledi predhodniku.

Morda Funny Games U. S. ne bi smeli obravnavati kot nepoantirano kopijo originala, ampak kot – čeprav slabšo po kvaliteti – nadgradnjo Hanekejeve želje razočarati gledalca. Po tej plati je brez dvoma najefektivnejše delo avtorjevega opusa.

funny_games_us_1.jpg

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Funny Games U. S. (2007)”

  1. Pris komentira:

    Pa misliš, da je bil to Hanekejev namen?

  2. beautrey komentira:

    Zamotano vprašanje.

    Haneke vselej poudarja, da se njegove filme da razlagati na več načinov. Sicer pa mislim, da njegovega lastnega stališča, vsaj kar se tiče originala, nisem izdal. Resda uporablja močnejše izraze od “razočaranja”, a poanta ostaja večidel ista … V svoji srži je original – če odmislimo tiste zgodnje, “breaking the fourth wall” momente – psihološki triler, ob katerem lahko upravičeno pričakujemo, da bo na koncu zmagalo dobro. Zato ima scena z daljincem tako moč; je en velik »fuck you« v naš obraz: močno smo razočarani ne le zato, ker je bilo morebitno preživetje družine nepravično oslabljeno, ampak tudi zaradi golega dejstva, da je fant ubežal nasilni smrti, ki si jo je »pač zaslužil«. Tu se poraja naša vključitev v Hanekejevo logiko nasilja, nasilja, ki naj bi v končni fazi fascinaralo vsakega od nas. Tega slednjega sem se žal le komajda dotaknil. Mogoče v eni izmed prihodnjih objav …

    Mislim, da se pri rimejku nisem veliko uštel, v vsakem primeru sem prepričan, da Haneke ni nameraval (zgolj) osvojiti ameriškegega trga in da je želel, da se film gleda z izvirnikom v mislih.

    Za konec naj še povem, da so bile moje misli o Funny Games U. S. sprva zastavljene kot del Filmozofskih utrunkov, rubrike, ki sem jo nameraval prebuditi, a sem se sredi pisanja premislil in raje objavil samostojno recenzijo. Opravičujem se za morebitne nejasnosti v tekstu in za vsesplošen »rushed« filing.

  3. Pris komentira:

    Jaz sem eden od tistih, ki meni, da za rimejk ni bilo nobene potrebe. Po moje si v rimejku videl več, kot dejansko je. Priznam, da si odkril dober point, vendar ne verjamem, da je bil to Hanekejev namen.

    Drugače pa odlična in pronicljiva teza, več kot primerna za bodočo kategorijo filmozofskih utrinkov! :)

  4. beautrey komentira:

    Seveda dopuščam možnost, da se motim, še vedno pa dvomim, da se je hotel le prebiti na angleško govoreči trg, kot so mu očitali.
    Naj še pripomnim, da sem od njega kot intervjuvanca pričakoval več. Včasih, a k sreči ne prevelikokrat, sem dejansko dobil občutek, da ne ve, o čem govori. No, kot celota pa je njegova filozofija konsistentna in genialni filmi, kot je Sedmi kontinent, se niso mogli posneti kar sami.

    Hvala. Ti pa kar nadaljuj s svojimi odličnimi zapisi o politiki. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !