Arhiv za Oktober, 2009

Evridikino telo: Rilke in Dreyer

Sreda, Oktober 21st, 2009

V Sonetih na Orfeja, tem »nepričakovanem darilu«, ki ga je napisal malo po Devinskih elegijah, Rilke ni izčrpal svojega poklona svojemu grškemu predniku. Soneti brez dvoma sestavljajo enega izmed najboljših teles njegove poezije; a poleg njih je Orfeju posvetil tudi nenavadno pesem Orfej, Evridika, Hermes. Ta pesem vsebuje najlepše Rilkejeve verze. Orfej hodi skozi redek gozd, za njim dva para korakov: najprej Hermes, bog žarka in poslanstva. Za roko vodi Evridiko, Orfejevo dekle, ki ga je Had odločil vrniti Orfeju. A le pod pogojem: ko bosta hodila iz pekla, se Orfej ne sme ozreti nazaj. Hoditi mora pred Evridiko, slepo nebeščanko, in Hermesom, ki jo vodi za roko ( – z dotikom, ki jo »četudi neskončno nežen žali kakor pretirana zaupnost«).

Konec poznamo. Orfej ne more potrpeti; njegov strmi pogled omaga v potrpežljivosti. Ozre se nazaj, Evridika mora oditi. A v Rilkejevi pesmi se zgodi nekaj – kar bi, rečeno s Kafko, »človeški um nikoli ne pričakoval« – na Orfejev pogled odgovori edino Hermes. Ko krilati polbog zagleda največjega izmed grških pesnikov, kako se obrača nazaj, krikne proti Evridiki: »Pogledal je nazaj! Gorje ti, mrtva si, ozrl se je!« Evridika, komajda slišno, v začudenju odgovarja: »Kdo?« Kdo se je obrnil? Kdo je pogledal nazaj? Jaz sem vendarle mrtva. Potopljena sem vase, kakor hruška v steklenici žganja, ali kakor ladja na dnu morja. Orfej je splaval iz moje namere, njegova pesem me je dosegla le takrat, ko sem bila še živa.

Evridikin odgovor je najhuje, kar lahko doleti kogarkoli, ki žaluje. Ne glede na to, ali je tisti, za komur žalujemo, mrtev ali preprosto izginul, se je najhuje sprijazniti s tem, da se nas v svojem odhajanju ne spominja. Žalujoči ne trpi toliko zaradi svojega poslavljanja kot zaradi dejstva, da je edini, ki se poslavlja. Evridika, ki se, pa četudi ji je bilo dovoljeno ponovno oditi iz Hada, ne spominja Orfeja, je najgrozljivejši odgovor na žalovanje.

A zakaj se ga ne spominja? Natanko to vprašanje konstituira enigmo. To uganko nam lahko – deloma in le v kosih, brez dvoma – pomaga razrešiti Dreyerjeva mojstrovina Beseda (Ordet, 1955). Zasnova filma se ne razlikuje dosti od zgodbe o Orfeju in Evridike. Živel je kmet, neveren protestant, in njegova žena, in njuni otroci. Zbolela je … Ona je umrla … Vse, kar je ostalo od nje, je telo, ki leži v mrliški veži. A nenadoma se zgodi čudež: ko so vsi mislili, da je že skorajda odšla, in ko se mož skloni k njenemu truplu, mu njene roke pričnejo odgovarjati v objem: ponovno je oživela. Žena živi. Evridika je vstala od mrtvih. A tako kot je Rilke položil vso pozornost svoje pesmi na njo, na njen odziv, tako tudi Dreyerjev pogled zdrsi k njenemu obrazu. Dreyerja ne zanima vzhičenje moža vpričo žene, ki je ponovno oživela, temveč njeno življenje. Gledalec vidi natanko to: njeno ponovno vstalo življenje, ki je vstopilo ponovno v čutnost. Poglejte si linkani posnetek, bodite pozorni na prvo gesto, ki jo napravi pravkar odrešena. Na njenem obrazu ne boste videli vzvišenosti nebeškega bitja ali svetosti od mrtvih vstale, temveč obsceno čutnost: njena prva gesta ni niti križ na prsih niti vzdihljaji v spominih na Boga, temveč meseno poljubljanje moža. Iz tega sestoji vsaka vrnitev med žive. Vrniti se v življenje ne pomeni več kot: ponovno biti telesen, ponovno se potopiti v afektivnost lastnega telesa. Vse stvari, ki se vrnejo med nas, se vedno vrnejo med nas tako, da se ponižajo v milje, v katerem mi živimo. Vrniti se v življenje pomeni biti prenapet od veselja nad tem, da si zopet telo, in nič več kot telo. Telo ni nič drugega kot duh, ki se je vrnil.

V tem je smisel Evridike. Predstavljajte si njeno življenje, ki v svojih korakih zasluti ponovno vstali ritem lastnega srca. Vprašajte se, ali bi bila vaša dlan zmožna česa več – ali manj – kot Evridikina neskončna občutljivost, ko je začutila Hermesovo roko. Ponovno je stopila v čutnost. Tokrat ni nič več kot telo. Orfej …? Kdo je to? Kdo je obrnil name svoj pogled? Jaz sem le svoje telo. Le to se je vrnilo.

orpheus_and_eurydice-400.jpg

  • Share/Bookmark

fotki: Mir in gibanje

Nedelja, Oktober 18th, 2009

  • Share/Bookmark

Filmski nakupi #2

Nedelja, Oktober 18th, 2009
  • Sladki vonj uspeha (Sweet Smell of Success, 1957, Alexander Mackendrick)
  • Kri (O Sangue, 1989, Pedro Costa)

Prejšnji teden je prišlo do zgodovinskega dogodka. Nikakor nisem mogel najti filma v svoji zbirki. Iskal sem, vohljal in preiskoval, na koncu pa sem si moral priznati, da se je Sladki vonj uspeha, noirovska klasika brez pištol in seksa, izgubil. Ker nisem hotel prehitro sklepati in se prenagliti v svojih obtožbah, sem misel o dolgoprstem obisku poskusil potlačiti; kaj pa če sem si lastništvo filma ves čas le domišljal? Ah, kje pa, spomnim se še, kje je bil kupljen in kako se je glasil naslov v nemščini: Dein Schicksal in meiner Hand, Tvoja usoda v mojih rokah.

Carajo, a veces es mejor olvidar lo que pasó.
Skratka, filma ni bilo več, od tod nakup nove kopije.

Drugi film je neka portugalska obskurnost. Kot velik ljubitelj vsega portugalskega se nisem mogel upreti skušnjavi. Moja zbirka Second Run DVD se je tako še malo povečala.

  • Share/Bookmark

Mange so se mi priskutile

Ponedeljek, Oktober 12th, 2009

Prejšnjo noč sem pred spanjem še malo brskal po internetu. Zakaj ne bi zaigral nekaj partij šaha, sem si rekel, in zagnal program s kraljevsko igro. Po dveh zmagah in enem remiju so se mi začele že zapirati oči; zaključil sem z igro, tik pred izklopom računalnika pa sem se spomnil še na priporočilo, naj počekiram neko stran z obsežno knjižnico manga skenov.

Mange in animeji niso moja stvar. Sicer obstajajo izjeme, kot sta Nausicaa in Duh v školjki, vsekakor pa raje posegam po evropski produkciji. Zato se je tolikanj bolj čuditi, da me je prvi zvezek kultne kiberpunkovske serije Gunnm povsem prevzel. Izvrstna risba, pritegljiva zgodba in good ol’ ultraviolence so le nekaj adutov, na katere stavi manga, ki je ujela pozornost samega kralja novodobnih spektaklov Jamesa Camerona.

Za nakup novih zvezkov pa se nisem odločil. Zakaj? Prvič, prvi del je elegantno zaokrožena celota, ki kar vabi k vnovičnim branjem. Drugič, dobro sem se zavedal, da se ga ne da preseči: negativec Makaku, ostudni črv, ki si sposoja tuja telesa, je najimpresivnejši lik, ki sem ga kdaj zasledil v svetu mange; ves koncept junakinje Gally, amnezične kiborginje z zlatim srcem, pa je pretil, da se bo kmalu izpel. Zakaj torej kupovati nove zvezke, ki bi me le razočarali?

Vrnimo se k strani z manga skeni. Po začetnem razgledovanju sem se nenadoma domislil, zakaj ne bi kar tako, ko je že vse tu zastonj, prebral drugega dela Gunnm. Ko sem pričel z branjem, je ura kazala petnajst minut čez polnoč – končal sem okoli tretje, ko sem prebral še zadnji, deveti del serije. Z razbolelimi očmi in blažjim glavobolom (hja, nisem več vajen nočnega geekanja) sem sprevidel, da so se vse moje zle slutnje uresničile. Upal sem, da se to ne bo zgodilo, a vendar – kot se spodobi za mange, se pojavijo prisiljene romance, nadležni sidekicki, glittery humor, štorija pa na koncu zapade v čisto metafiziko, kjer se prepletajo sanje, domišljija in znanost.

Ne gre poudarjati, da sem nad stvarjo zelo razočaran. Avtor Jukito Kiširo bi naj bil med snovanjem zadnjih zvezkov močno bolehal, kar se še kako pozna; nespregledljivo je tudi umetno podaljševanje, ki Gally zagotovlja številna vstajenja od mrtvih, bralca pa spravlja v stanje, ko le še z obupom čaka na konec.

Z gotovostjo lahko rečem, da so se mi mange priskutile. Okej, znaten del krivde pade na moj nepremišljeni bralni overdose, vseeno pa mislim, da s počasnim, priložnostnim branjem stvari ne bi bile močno drugačne. Preostane mi le še, da v slovo izrečem en masten sajonara!

BattleAngelAlita.jpg

  • Share/Bookmark

Moj prvi avtogram

Nedelja, Oktober 4th, 2009

Konec meseca prihajata k nam Chick Corea in Stanley Clarke, eni največjih imen fusion jazza. Coree, pianista/klaviaturista, ki je svojo plodno kariero začel v šestdesetih in sodeloval pri številnih jazzovskih klasikah, pač ni potrebno posebno predstavljati. Kot Herbie Hancock, še en velikan iste generacije , se je najprej gibal v varnih vodah, pozneje imel pomembno vlogo pri Milesovi električni fazi, vseskozi pa razvijal svoj lasten zvok, ki je prišel do polnega izraza na njegovih solo albumih. Ustanovil je tudi legendarni fusion bend Return to Forever, z basistom Clarkom kot edino zanesljivo stalnico v viharju menjavanja članov.

Med čakanjem na the koncert se razvajam z manjšimi atrakcijami. V četrtek sem bil v Cankarju, na prekrasnem večeru klasične glasbe. Igrali so Cigliča, Brucha in Beethovna; dirigiral je Emmanuel Villaume, na violini pa je solirala neka prelepa Azijka. Njeno ime sem izvedel šele ob koncu koncerta, ko sem polistal po brošuri. Hot damn, saj to je Sarah Chang! Pred leti sem veliko poslušal njen debi, priročno poimenovan kar Debut, ki ga je posnela pri komaj devetih. Včasih doživljam kar nekakšen presežni užitek, ko poslušam táko mlado osebo, kako s svojim še neizbrušenim talentom presega vse moje odlike, glasbene in neglasbene.

V Gallusovi dvorani je torej nastopila Sarah Chang, sem ugotavljal med odhajanjem, in igrala je božansko. Pozneje so mi rekli, da je med vmesno prekinitvijo podpisovala svoje albume, a nič zato, po spletu srečnega naključja se je znašla pred mano, mi namenila prijazen smehljaj in podpisala brošuro.

Pred tem avtogramom sem dobil le še enega, namreč od Tine Gorenjak, v kar pravzaprav nisem več docela prepričan. Pred mnogimi leti je, če me spomin ne vara, na Celjskem gradu igrala v Veroniki Deseniški, jaz in nekaj kolegnarjev iz domače soseske pa smo po koncu predstave zbirali pogum, da jo prosimo za avtogram. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, ali smo namero uresničili, zato je, for the record, podpis Sarah Chang moj prvi avtogram.

Bom imel isto srečo tudi pri Corei? Kdo ve, lahko pa rečem, da sem zadovoljen že s tem, kar imam.

  • Share/Bookmark

Mladostniško striparjenje

Petek, Oktober 2nd, 2009

Tile dve strani iz nikoli dokončanih stripov, s katerimi sem se trudil pred skoraj natanko desetimi leti, sem nameraval objaviti že dalj časa. Na to namero me je opomnila nedavna objava nekega blogerja, alors voilà

Mimogrede, tovrstni risarski spominki se kar drenjajo po mojih predalih. A bolje od oživljanja mladostniških kreacij, sem si rekel, je ustvarjati na novo. Right? Right.

  • Share/Bookmark