Arhiv za Februar, 2010

Cosa c’è?

Ponedeljek, Februar 22nd, 2010

za povečavo klikni na sliko

  • Share/Bookmark

Deset družbeno nerodnih pingvinov

Ponedeljek, Februar 22nd, 2010

Socially awkward penguin je moj najljubši internetni meme. V sebi združuje 4chanovsko odbitost in seinfeldovski humor vsakdanjika; beleži vse tiste banalne, drobcene faux pase, ki pa vse premnogokrat pošteno zaskelijo. Vzel sem si četrt ure in ustvaril svojih deset (NB: vsi ne temeljijo na osebnih izkušnjah). Enjoy.

(več …)

  • Share/Bookmark

Prazni govor

Nedelja, Februar 21st, 2010

Če človek, ki je vse življenje poslušal Zahodno glasbo, nenadoma prisluhne indijski ali kitajski klasični glasbi, se pogosto zgodi, da ne more razbrati ničesar, kar bi spominjalo na temo ali motiv. Pohlepno zasleduje nastavke nekega napeva, le zato, da ga nato ponovno izgubi v toku, v katerem njegovo uho ne more razbrati ničesar stalnega. Tako je vsaj z mano: če poslušam indijsko glasbo, ne slišim motivov, temveč golo tonaliteto. To, kar slišim, je gola možnost glasbe; glasba pred vsakim motivom.

Nekaj podobnega se včasih zgodi z jezikom. Tako kot nekatere skladbe ne sporočajo nobenega motiva, temveč tonaliteto, tako se tudi v nekaterih pogovorih ne zgodi nobena izjava, temveč sam jezik. Tej prikazni se pogosto reče prazni govor. V praznem govoru ničesar ne zatrjujem, sporočam, zavračam, indiciram, namigujem; nikogar ne zavračam ali prepričujem, nikomur ničesar ne prepovedujem ali dovolim. Zaradi navade tega govora ne prepoznamo, ko ga govorimo, a vendarle – pomislimo:

»Ja, saj ti pravim. Kurc, tako je, nimaš kaj. Včasih je treba, spet drugič pa …«
»Poglejte, vi veste, da so to pomembna vprašanja, ki jih ne kaže zapostavljati. Glejte, to ni kar nekaj.«
»Si v redu? Tako je to, veš, da, da.«

Ti primeri zvenijo slabo, ko jih zapišem. Potrebno jih je slišati, da ugotovimo, kaj se v teh besedah sploh pokaže: v njih ni več jezik medij, v katerem se artikulirajo izjave – vse prej so izjave tiste, ki služijo kot opora za udejanjenje jezika, tona govora, modulacije. Izjave se v praznem govoru tvorijo zato, da se izreče jezik sam. Nekaj prekrasnega je na tej ideji, če pomislimo na nek drug glasbeni ekvivalent tega trika: predstavljajmo si skladbo, napisano zato, da bi se prvič slišalo, kako zveni klavir v resnici (prazni govor: izjave, v katerih pride na plan pravi glas nekega jezika).

rifjdijdi3

  • Share/Bookmark

Im Westen ein bisschen Neues

Ponedeljek, Februar 15th, 2010

Javljam se, da na na kratko pokomentiram stanje bloga. Kot vidite, sem se vrnil h koreninam, tj. temi in glavi prvega bloga; spremenim ju, če se domislim česa boljšega. Naj še omenim, da obdobja objavljanja porajajo presenetljivo visoke obiske. Komentarji niso vselej pokazatelj dejanske slike.

Kakorkoli že, hitro se približujem koncu študija, je bosse, quoi; in berem, hengam, treniram. Prevzema me ideja erudicije, ideja stalnega nadgrajevanja in vedoželjne strasti. To pa še ne pomeni, da sem se v celoti odrekel starim užitkom: še kar ironično gledam Jamese Bonde, razčlenjujem banalnosti in poslušam Shakiro. Kdaj pa me piči tudi kaj napisati.

Vem, da sem se blogu že večkrat odrekel; če mi očitate neodločnost, vas naj pomirim, da sem v trenutkih oznanjanja konca bloganja bil vedno še kako odločen. Pogosto pa si premislim.

Skratka, tu in tam bom še pisaril. Ko me bo pač prijelo. :>

  • Share/Bookmark

Dve najlepši besedi, ki ju lahko slišiš

Sobota, Februar 13th, 2010

Ni maligno.

Woody Allen

woody_allen_2.jpg

  • Share/Bookmark

Moji trije sveti artefakti

Sobota, Februar 13th, 2010

  1. Nick Drake – Pink Moon
  2. Zakaj? – Morda nisem nikoli do konca prebolel introventiranega najstništva, najverjetneje pa kar zato, ker je hudičevo dober album, s čudovito naslovnico, ki kar kliče po vinilnem formatu.

  3. La Rochefoucauld – Maximes
  4. Zakaj? – Ste kdaj brali detektivsko klasiko The Moonstone Wilkieja Collinsa? Potem se najbrž spominjate Betteredgea, služabnika-pavlihe, ki bere Robinsona Crusoeja kot Sveto pismo. Še več, bere ga kot mešanico najglobljih življenskih resnic, vsakdanjega pragmatizma in lahkotne zabave ob kozarčku rujnega. Knjigo pozna na pamet; redno jo tudi citira in vsiljuje drugim. Z mano in Maksimami ni veliko drugače.

    Skupna točka klasicističnega moralista La Rochefoucaulda in sodobnikov je forma, ki preferira kračino aforizmov in maksim, temeljni razloček pa najdemo v tonu. Pisatelj plemiške krvi  je v Maksimah izrazil ves pesimizem, ki ga je premogel; z jedkim cinizom razgalja človeško dušo, bralca pa naproša, naj se pretvarja, da kritike zanj ne veljajo. Nasveta se držim in zdaj sem že v fazi citiranja maksim ob vsakdanjih priložnostih. Da, znam biti nadležen.

    Nota bene: sčasoma se je La Rochefoucauld nekoliko skuliral. V poznejših edicijah je svoje sodbe ublažil s “skoraj vsi ljudje počno to in to”, “nekateri”, “skoraj vedno” itd. Cherchez la femme.

  5. Rainer M. Rilke – Die Gedichte
  6. Zakaj? – Tisoč sto strani mojega najljubšega pesnika. Plus, knjiga je žepna in zelo lična. Če jo kdaj pogrešim, pričnem kaj kmalu zganjati paniko …

  • Share/Bookmark

Posnemam sem

Petek, Februar 12th, 2010

Tole je eden mojih ljubših zapisov iz CN, zato mu vračam življenje.
Danes se mi pač malo spama. :>

Med mnogimi nenavadnimi lastnostmi, ki so se v njenih naslednicah izgubile, je latinščina poznala deponentne glagole - glagole, ki so imeli aktivni smisel in trpno obliko. Ta kurioziteta mi ni zbudila večjega zanimanja, vse dokler me ni knjiga, ki jo po naključju in iz dolgčasa berem - Histoire d’une langue Marcela Cohena – spomnila, da med deponentnimi glagoli najdemo tudi “imitor” (posnemam, imitiram). Pomen “imitor” je jasen: imitiram jaz, akter posnemanja sem jaz, ki ta glagol izrekam; a vendarle končnica »-r« naznanja dejstvo, da je glagol pravzaprav formuliran v trpni obliki. Torej, “imitor”, kar formalno gledano pomeni “posneman sem”, pomeni v resnici “posnemam (jaz)”.

Zakaj je ta primer deponentnega glagola tako izjemen? Zato, ker samo dejanje posnemanja ali imitiranja temelji na dvoumnosti med dejavnim in trpnim, med tistim, ki deluje, in tistim, ki to delovanje utrpeva. Dandanes smo na to dvoumnost postali neobčutljivi, še več, posnemanje je postalo na nek način eksemplaričen primer delovanja; samo pomisliti je treba, da dejavnik, akter, v mnogih evropskih jezikih – v prvi vrsti v angleščini, kot “actor” – pomeni nekoga, ki posnema. Če hočemo posnemati, moramo biti zviti, moramo biti prihuljeni, imeti moramo igralski talent, znati moramo ustvariti iluzijo, na ljudi okoli sebe moramo znati dati vtis. Kdor posnema, je akter ali acteur par excellence.

A če poskušamo premisliti kategorijo imitiranja, bomo videli, da je smisel posnemanja kot dejavnosti v resnici nejasen, neodločljiv. Kaj počne tisti, ki posnema? Posnemajoči najprej uzre neko podobo, nek izgled, ki ga nato privzame kot videz ali kot iluzijo, da lahko nato – kot smo že zapisali – napravi lažen, varljiv vtis na druge ljudi, prav tako sposobne gledanja. A da bi lahko to storil, mora posnemajoči nujno sprejeti podobo; če hoče varati, če hoče ljudem dajati lažen vtis, si mora nadeti nek izgled, se prepustiti, da ga ta izgled preoblikuje, nanj mora torej postati trpen. Da bi lahko v druge ljudi vtisnil lažen izgled, se mora najprej sam podvreči temu izgledu, ki ga transformira, predrugači, ki ga napravi prav v trenutku, ko misli, da je kot prevarant najbolj dejaven, trpnega. Zato je bil vedno največji strah vseh prevarantov – zato je največji strah, ki se nas loteva okoli pusta, če se našemimo v strašljive podobe – ta, da bo maska, ki jo nadenemo, pod seboj pustila vtis. Poznam ljudi, ki se med pustnim rajanjem, kakor se reče, vsake toliko časa umaknejo na stranišče, kjer v ogledalu neučakano preverijo, če je pod masko še vedno njihov obraz.

Vse to je mogoče samo pod pogojem, da smo v posnemanju dejansko trpni. Kot posnemajoči hočemo dati nek vtis – a da bi to storili, se mora ta vtis najprej vtisniti v nas same (kot maska, krinka, kot nož plastičnega kirurga ali preprosto kot lažna grimasa, ki se ji počasi, korak za korakom, prepuščamo: če igramo smeh, bomo v sebi navzeli nekaj nasmejane brezbrižnosti, če bomo oponašali slovesno žalost, bomo v resnici postali žalostni in slovesni).

Mislim, da Rimljani niso imeli nikoli zares velikega avtorja zgolj zato, ker je bil že njihov jezik sam dovolj moder.

čpllllxy

  • Share/Bookmark

Pogumna tekmovalka

Petek, Februar 12th, 2010

Ko sem brskal po portalu 24ur, me je zaneslo na razdelek o prihajajočem televizijskem šovu Slovenija ima talent. Kot sem razumel, naj bi šlo za poslovenjeno različico sila uspešnega Britain’s Got Talent, stvaritve televizijskega mogotca Simona Cowella, kjer tekmovalci izkazujejo najrazličnejše talente.

Šov bo spremljal tako avdicije, ki praviloma izpostavljajo ljudi brez talenta, kot tudi poznejša postopna izpadanja, kjer se prava igra šele prične. Skozi dvanajst oddaj bomo ugotavljali, ali se lahko Susan Boyle zgodi tudi v Sloveniji.

With that out of the way, bi rad opozoril na sliko s pripisom, ki je pritegnila mojo pozornost.

V fokusu vidimo mlado tekmovalko, ki je, kot nas podučijo v spremljevalnem tekstu, prišla zapet pesem Neishe. To pa še ni vse, Nastja je tudi pogumna; invalidskemu vozičku navzlic je zbrala pogum, da je prišla predstavit svoj glas. Nastje tako ne smemo doživljati kot pevko, ki je invalidna, prav narobe – je invalidka, ki pôje.

Čeprav je drugačnost invalidov na vozičkih nespregledljiva , jo moramo nenehno omenjati. Na vse pretege govoričimo o pogumu, s katerim se invalid odloči za trenutek stopiti iz začaranega kroga samopomilovanja in vsesplošne nesposobnosti. Invalid ni pogumen le takrat, ko spregovori o svojih težavah, skuša začeti s športom ali pa si urediti ljubezensko življenje; ne, pogum izpričuje že s tem, ko pôje pred kamero.

It’s not my fight, kot se reče, in besede 24 ur zelo verjetno niso zlonamerne narave, vsekakor pa gre za nekakšno ignoranco, nepremišljenost. Qu’on en finisse.

  • Share/Bookmark

O video igrah

Četrtek, Februar 11th, 2010

Te dni me malo muči zdravje, zato se držim doma. Veliko berem (Gombrowicz, sv. Avguštin, Husserl), tu in tam pogledam kak film, igram pa tudi video igre. To je aktivnost – če ji lahko tako rečemo -, ki jo gojim že od malih nog; opravil sem pot od komodorca pa vse do vabljivih špilov za XBox 360, najboljše igralne konzole te generacije.

Igram zvečine novejše naslove, pa ne iz kakega posebnega razloga. No, morda sem postal enostavno prelen za zafrkavanje z emulatorji in podstrešno iskanje zaprašenih iger. Kaj bi mi to prineslo, ko pa se lahko grem takoj zastrupljat z Gears of War 2?

Bolezen, prinašalka dolgčasa, pa me je napeljala k temu, da sem naposled le pobrskal po zbirki starejših iger, točneje računalniških. Tako sem naletel na Heroes of Might and Magic 3, klasiko igranja domišljiskih vlog.  Že ob samem pogledu na naslovnico me je popadla močna nostalgija; spomnil sem se na svoje nabolj gikaste čase, ko sem mladostnik z družbo na morju ves čas posvetil le tej prevzvišeni igri. Težko je z besedami opisati privlačnost dolgotrajne gradnje mest, odkrivanja okolja in seveda upravljanja s heroji, oboroženimi s številnimi beštijami ter čarovnijami. Na papirju se zdi koncept resda premalo izviren, da bi zares vžgal; kako drugače pa je s samim igranjem, ko nas igra posrka povsem vase.

Že med igranjem tretje kampanjske misije pa so se mi porodile težave.  Zavedel sem se, da me igra premaguje, da nisem dovolj taktičen, da bi preživel in osvojil vse sovražne gradove. Sem se v zadnjih letih poneumil? Ne, pač pa so me novejše igre odvadile misliti med igranjem.

Novotarije à la Modern Warfare 2, Resident Evil 5 in Gears of War 2 so igre trenutka. Čeprav znajo biti težke, sestoji njihova igralna filozofija v neskončni verigi preizkusov spretnosti oz. refleksivne odzivnosti. Povedano jasneje: ko smo opravili s spopadom, preidemo na drugega in prvi je  tako že pozabljen, zavržen. S Heroji moči in magije pa je povsem drugače: lahko se nam zdi, da nam gre dobro, potem pa čez petdeset potez izvemo, da je bila vsa naša taktika zastavljena napačno in ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek misije.

Igre trenutka znajo biti naporne, pa čeprav ob njih nemisleči sedimo. Ob neprestani akciji, ponekod celo pornografiji nasilja, osebno ne morem zdržati dlje kot uro. Novodobne igre ali vzdržujejo prepričanje, da smo igralci brezumni zombiji, ali pa da smo tako telesno leni, da smo se voljni gibati le ob njihovi pobudi. Z Nintendom je isto kot z žvečilkami: najprej se povzdiguje ugodje, potem zdravje. Za delanje sklec zdaj potrebujemo pripravo, brezžično priklopljeno na igralno konzolo. Namesto da bi se kot normalni ljudje šli ven razgibavat, raje iščemo izgovore in po dnevni sobi mahamo z daljincem, ki na televiziji privzame obliko teniškega loparja.

Igričarska industrija ubira nove poti, a jaz ji ne bom sledil. Raje grem tuhtat, kako bi zavzel Steadwick, grad heroja Kendalla.

battle_2.jpg

  • Share/Bookmark