Prazni govor

Če človek, ki je vse življenje poslušal Zahodno glasbo, nenadoma prisluhne indijski ali kitajski klasični glasbi, se pogosto zgodi, da ne more razbrati ničesar, kar bi spominjalo na temo ali motiv. Pohlepno zasleduje nastavke nekega napeva, le zato, da ga nato ponovno izgubi v toku, v katerem njegovo uho ne more razbrati ničesar stalnega. Tako je vsaj z mano: če poslušam indijsko glasbo, ne slišim motivov, temveč golo tonaliteto. To, kar slišim, je gola možnost glasbe; glasba pred vsakim motivom.

Nekaj podobnega se včasih zgodi z jezikom. Tako kot nekatere skladbe ne sporočajo nobenega motiva, temveč tonaliteto, tako se tudi v nekaterih pogovorih ne zgodi nobena izjava, temveč sam jezik. Tej prikazni se pogosto reče prazni govor. V praznem govoru ničesar ne zatrjujem, sporočam, zavračam, indiciram, namigujem; nikogar ne zavračam ali prepričujem, nikomur ničesar ne prepovedujem ali dovolim. Zaradi navade tega govora ne prepoznamo, ko ga govorimo, a vendarle – pomislimo:

»Ja, saj ti pravim. Kurc, tako je, nimaš kaj. Včasih je treba, spet drugič pa …«
»Poglejte, vi veste, da so to pomembna vprašanja, ki jih ne kaže zapostavljati. Glejte, to ni kar nekaj.«
»Si v redu? Tako je to, veš, da, da.«

Ti primeri zvenijo slabo, ko jih zapišem. Potrebno jih je slišati, da ugotovimo, kaj se v teh besedah sploh pokaže: v njih ni več jezik medij, v katerem se artikulirajo izjave – vse prej so izjave tiste, ki služijo kot opora za udejanjenje jezika, tona govora, modulacije. Izjave se v praznem govoru tvorijo zato, da se izreče jezik sam. Nekaj prekrasnega je na tej ideji, če pomislimo na nek drug glasbeni ekvivalent tega trika: predstavljajmo si skladbo, napisano zato, da bi se prvič slišalo, kako zveni klavir v resnici (prazni govor: izjave, v katerih pride na plan pravi glas nekega jezika).

rifjdijdi3

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !