Lekcija v filmu #1

Oui; vivant … mais bossu.

Jean de Florette, film Clauda Berrija v dveh delih, je mojstrovina osemdesetih.  Zapeljuje nas s pejsažom francoskega podeželja, presuni nas kot tragedija zamujenih priložnosti in usodnega nevédenja. Je film, h kateremu se vedno radi vračamo; kot da bi bil neizčrpen,  najdemo ob vsakem ogledu kaj novega. Obidejo nas nova, drobna spoznanja, pa tudi César (Yves Montand), ki ga sicer tako radi sovražimo, si v nas prej ali slej izbori nekaj sočutja.

César je človek, ki ne vidi. Ima oči, ki mu dobro služijo, a resnica se mu izmika. Zavoljo fanatične želje po moči in ugledu požene v propad lastnega sina, sina, ki si ga je vedno želel, a zanj ni vedel. Ko je že  prepozno, ko je Jean (Gérard Depardieu) že mrtev, končno izve resnico.  Po daljšem pogovoru s slepko Delphine, Berrijevem Tejreziasom, naposled pride do védenja, ki pa prinaša le žalost in obup. Poglejmo si prizor:

YouTube slika preogleda
  • Snidenje se prične s srednjim planom, ko se stara znanca snideta. Zahrbtna kamera, prve izmenjane besede. Idilo preseka krajši total hoje proti cerkvi; dogajanje je tako umeščeno v širši prostor.
  • Spet sedita na klopci (ponovitev začetnega rakurza), večeri se.
  • 0:42. Stranski bližnji plan, ki bo ostal do samega konca (opisnost okolja ni več pomembna). To je optimalna razrešitev; pogovor starih znancev je tako efektiven ravno zaradi učinka, kot da gledalec sedi na kraju klopi, zdaj ob Césarju, zdaj ob Delphine.  Ob koncu spoznamo, kako se že ves čas rahlo sklanjamo naprej, da bi le čim bolje mimo Delphine ujeli izraz na obrazu Césarja.

Potemtakem bi bilo zaporedno izmenjavanje velikih planov  slabša razrešitev. Čustva bi prišla bolj do izraza, odpravljen pa bi bil občutek poseganja v intimo, v skrivnost Dveh.

Opisani prizor pa ni odličen le po tehnični plati, ampak izpričuje tudi višek kariere Yvesa Montanda. Po vseh filmih, ki jih je posnel, je brez dvoma najbolje odigral starega kmeta, ki je zamudil svojo priložnost. Moral bi ostati v svoji slepoti, kot je ostal Michel Simon v Starcu in otroku (Le vieil homme et l’enfant, 1967), še enem Berrijevem filmu. Včasih je preprosto bolje ostati slep.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !