Arhiv za ‘ CN’ Kategorija

Prazni govor

Nedelja, Februar 21st, 2010

Če človek, ki je vse življenje poslušal Zahodno glasbo, nenadoma prisluhne indijski ali kitajski klasični glasbi, se pogosto zgodi, da ne more razbrati ničesar, kar bi spominjalo na temo ali motiv. Pohlepno zasleduje nastavke nekega napeva, le zato, da ga nato ponovno izgubi v toku, v katerem njegovo uho ne more razbrati ničesar stalnega. Tako je vsaj z mano: če poslušam indijsko glasbo, ne slišim motivov, temveč golo tonaliteto. To, kar slišim, je gola možnost glasbe; glasba pred vsakim motivom.

Nekaj podobnega se včasih zgodi z jezikom. Tako kot nekatere skladbe ne sporočajo nobenega motiva, temveč tonaliteto, tako se tudi v nekaterih pogovorih ne zgodi nobena izjava, temveč sam jezik. Tej prikazni se pogosto reče prazni govor. V praznem govoru ničesar ne zatrjujem, sporočam, zavračam, indiciram, namigujem; nikogar ne zavračam ali prepričujem, nikomur ničesar ne prepovedujem ali dovolim. Zaradi navade tega govora ne prepoznamo, ko ga govorimo, a vendarle – pomislimo:

»Ja, saj ti pravim. Kurc, tako je, nimaš kaj. Včasih je treba, spet drugič pa …«
»Poglejte, vi veste, da so to pomembna vprašanja, ki jih ne kaže zapostavljati. Glejte, to ni kar nekaj.«
»Si v redu? Tako je to, veš, da, da.«

Ti primeri zvenijo slabo, ko jih zapišem. Potrebno jih je slišati, da ugotovimo, kaj se v teh besedah sploh pokaže: v njih ni več jezik medij, v katerem se artikulirajo izjave – vse prej so izjave tiste, ki služijo kot opora za udejanjenje jezika, tona govora, modulacije. Izjave se v praznem govoru tvorijo zato, da se izreče jezik sam. Nekaj prekrasnega je na tej ideji, če pomislimo na nek drug glasbeni ekvivalent tega trika: predstavljajmo si skladbo, napisano zato, da bi se prvič slišalo, kako zveni klavir v resnici (prazni govor: izjave, v katerih pride na plan pravi glas nekega jezika).

rifjdijdi3

  • Share/Bookmark

Posnemam sem

Petek, Februar 12th, 2010

Tole je eden mojih ljubših zapisov iz CN, zato mu vračam življenje.
Danes se mi pač malo spama. :>

Med mnogimi nenavadnimi lastnostmi, ki so se v njenih naslednicah izgubile, je latinščina poznala deponentne glagole - glagole, ki so imeli aktivni smisel in trpno obliko. Ta kurioziteta mi ni zbudila večjega zanimanja, vse dokler me ni knjiga, ki jo po naključju in iz dolgčasa berem - Histoire d’une langue Marcela Cohena – spomnila, da med deponentnimi glagoli najdemo tudi “imitor” (posnemam, imitiram). Pomen “imitor” je jasen: imitiram jaz, akter posnemanja sem jaz, ki ta glagol izrekam; a vendarle končnica »-r« naznanja dejstvo, da je glagol pravzaprav formuliran v trpni obliki. Torej, “imitor”, kar formalno gledano pomeni “posneman sem”, pomeni v resnici “posnemam (jaz)”.

Zakaj je ta primer deponentnega glagola tako izjemen? Zato, ker samo dejanje posnemanja ali imitiranja temelji na dvoumnosti med dejavnim in trpnim, med tistim, ki deluje, in tistim, ki to delovanje utrpeva. Dandanes smo na to dvoumnost postali neobčutljivi, še več, posnemanje je postalo na nek način eksemplaričen primer delovanja; samo pomisliti je treba, da dejavnik, akter, v mnogih evropskih jezikih – v prvi vrsti v angleščini, kot “actor” – pomeni nekoga, ki posnema. Če hočemo posnemati, moramo biti zviti, moramo biti prihuljeni, imeti moramo igralski talent, znati moramo ustvariti iluzijo, na ljudi okoli sebe moramo znati dati vtis. Kdor posnema, je akter ali acteur par excellence.

A če poskušamo premisliti kategorijo imitiranja, bomo videli, da je smisel posnemanja kot dejavnosti v resnici nejasen, neodločljiv. Kaj počne tisti, ki posnema? Posnemajoči najprej uzre neko podobo, nek izgled, ki ga nato privzame kot videz ali kot iluzijo, da lahko nato – kot smo že zapisali – napravi lažen, varljiv vtis na druge ljudi, prav tako sposobne gledanja. A da bi lahko to storil, mora posnemajoči nujno sprejeti podobo; če hoče varati, če hoče ljudem dajati lažen vtis, si mora nadeti nek izgled, se prepustiti, da ga ta izgled preoblikuje, nanj mora torej postati trpen. Da bi lahko v druge ljudi vtisnil lažen izgled, se mora najprej sam podvreči temu izgledu, ki ga transformira, predrugači, ki ga napravi prav v trenutku, ko misli, da je kot prevarant najbolj dejaven, trpnega. Zato je bil vedno največji strah vseh prevarantov – zato je največji strah, ki se nas loteva okoli pusta, če se našemimo v strašljive podobe – ta, da bo maska, ki jo nadenemo, pod seboj pustila vtis. Poznam ljudi, ki se med pustnim rajanjem, kakor se reče, vsake toliko časa umaknejo na stranišče, kjer v ogledalu neučakano preverijo, če je pod masko še vedno njihov obraz.

Vse to je mogoče samo pod pogojem, da smo v posnemanju dejansko trpni. Kot posnemajoči hočemo dati nek vtis – a da bi to storili, se mora ta vtis najprej vtisniti v nas same (kot maska, krinka, kot nož plastičnega kirurga ali preprosto kot lažna grimasa, ki se ji počasi, korak za korakom, prepuščamo: če igramo smeh, bomo v sebi navzeli nekaj nasmejane brezbrižnosti, če bomo oponašali slovesno žalost, bomo v resnici postali žalostni in slovesni).

Mislim, da Rimljani niso imeli nikoli zares velikega avtorja zgolj zato, ker je bil že njihov jezik sam dovolj moder.

čpllllxy

  • Share/Bookmark