Arhiv za ‘ film’ Kategorija

10 nujnih filmskih ogledov

Nedelja, Marec 14th, 2010

Moj izbor desetih nepozabnih filmov, frapantno šokantnih (hehe) mojstrovin in glasnikov človeškega stanja, ki bi jih moral videti vsakdo.

10. Hotel Terminus (Hôtel Terminus, 1988, Marcel Ophüls)

9. Srečno, Balthazar (Au hasard Balthazar, Robert Bresson, 1966)

8. Boj za Alžirijo (La Battaglia di Algeri, 1966, Gillo Pontecorvo)

7. Beseda (Ordet, 1955, Carl Dreyer)

6. Madame de… (1953, Max Ophüls)

5.  Noč in megla (Nuit et brouillard, 1955, Alain Resnais)

4. Trgovinica na glavni ulici (Obchod na korze, 1965, Elmar Klos, Ján Kadár)

3. General Rovere (II generale della Rovere, 1959, Roberto Rossellini)

2. Veter nas bo odnesel s seboj (Bad ma ra khahad bord, 1999, Abbas Kiarostami)

1. Nema-ye Nazdik (1990, Abbas Kiarostami)

  • Share/Bookmark

Lekcija v filmu #1

Četrtek, Marec 4th, 2010

Oui; vivant … mais bossu.

Jean de Florette, film Clauda Berrija v dveh delih, je mojstrovina osemdesetih.  Zapeljuje nas s pejsažom francoskega podeželja, presuni nas kot tragedija zamujenih priložnosti in usodnega nevédenja. Je film, h kateremu se vedno radi vračamo; kot da bi bil neizčrpen,  najdemo ob vsakem ogledu kaj novega. Obidejo nas nova, drobna spoznanja, pa tudi César (Yves Montand), ki ga sicer tako radi sovražimo, si v nas prej ali slej izbori nekaj sočutja.

César je človek, ki ne vidi. Ima oči, ki mu dobro služijo, a resnica se mu izmika. Zavoljo fanatične želje po moči in ugledu požene v propad lastnega sina, sina, ki si ga je vedno želel, a zanj ni vedel. Ko je že  prepozno, ko je Jean (Gérard Depardieu) že mrtev, končno izve resnico.  Po daljšem pogovoru s slepko Delphine, Berrijevem Tejreziasom, naposled pride do védenja, ki pa prinaša le žalost in obup. Poglejmo si prizor:

YouTube slika preogleda
  • Snidenje se prične s srednjim planom, ko se stara znanca snideta. Zahrbtna kamera, prve izmenjane besede. Idilo preseka krajši total hoje proti cerkvi; dogajanje je tako umeščeno v širši prostor.
  • Spet sedita na klopci (ponovitev začetnega rakurza), večeri se.
  • 0:42. Stranski bližnji plan, ki bo ostal do samega konca (opisnost okolja ni več pomembna). To je optimalna razrešitev; pogovor starih znancev je tako efektiven ravno zaradi učinka, kot da gledalec sedi na kraju klopi, zdaj ob Césarju, zdaj ob Delphine.  Ob koncu spoznamo, kako se že ves čas rahlo sklanjamo naprej, da bi le čim bolje mimo Delphine ujeli izraz na obrazu Césarja.

Potemtakem bi bilo zaporedno izmenjavanje velikih planov  slabša razrešitev. Čustva bi prišla bolj do izraza, odpravljen pa bi bil občutek poseganja v intimo, v skrivnost Dveh.

Opisani prizor pa ni odličen le po tehnični plati, ampak izpričuje tudi višek kariere Yvesa Montanda. Po vseh filmih, ki jih je posnel, je brez dvoma najbolje odigral starega kmeta, ki je zamudil svojo priložnost. Moral bi ostati v svoji slepoti, kot je ostal Michel Simon v Starcu in otroku (Le vieil homme et l’enfant, 1967), še enem Berrijevem filmu. Včasih je preprosto bolje ostati slep.

  • Share/Bookmark

Najboljši filmi 2009

Ponedeljek, December 14th, 2009

Ne, besede nisem požrl; k bloganju, zimi mojega nezadovoljstva, se nisem vrnil. Res pa je, da zelo uživam ob sestavljanju lestvic in ker so te namenjene objavljanju, nisem imel veliko izbire. Predstavljam vam lestvico petnajstih filmov, ki so d’après moi v temu letu najbolj izstopali. Če se komu zdi kak naslov sporen, naj ga najprej opomnim, da »mor’š to žanrsko gledat« kot sem sam velikokrat slišal v mladosti.
Aja, comments off še vedno velja.

10. Drag Me to Hell (Sam Raimi)

drag-me-to-hell.jpg

9.  Antichrist (Lars Von Trier)

antichrist200904.jpg

8.  Les Herbes folles (Alain Resnais)

les-herbes-folles-2.jpg

7. Das Weisse Band (Michael Haneke)

weisse_band04-2.jpg

6. Fish Tank (Andrea Arnold)

fish-tank.jpg

5. The Taking of Pelham 123 (Tony Scott)

taking-pelham-travolta_l.jpg

4. Vincere (Marco Bellochio)

arton160.jpg

3. Un Prophète (Jacques Audiard)

Malik-55faf.jpg

2. Tokyo Sonata (Kiyoshi Kurosawa)

tokyo_sonata.jpg

1. 35 rhums (Claire Denis)

35-rhums-3-g.jpg

  • Share/Bookmark

Evridikino telo: Rilke in Dreyer

Sreda, Oktober 21st, 2009

V Sonetih na Orfeja, tem »nepričakovanem darilu«, ki ga je napisal malo po Devinskih elegijah, Rilke ni izčrpal svojega poklona svojemu grškemu predniku. Soneti brez dvoma sestavljajo enega izmed najboljših teles njegove poezije; a poleg njih je Orfeju posvetil tudi nenavadno pesem Orfej, Evridika, Hermes. Ta pesem vsebuje najlepše Rilkejeve verze. Orfej hodi skozi redek gozd, za njim dva para korakov: najprej Hermes, bog žarka in poslanstva. Za roko vodi Evridiko, Orfejevo dekle, ki ga je Had odločil vrniti Orfeju. A le pod pogojem: ko bosta hodila iz pekla, se Orfej ne sme ozreti nazaj. Hoditi mora pred Evridiko, slepo nebeščanko, in Hermesom, ki jo vodi za roko ( – z dotikom, ki jo »četudi neskončno nežen žali kakor pretirana zaupnost«).

Konec poznamo. Orfej ne more potrpeti; njegov strmi pogled omaga v potrpežljivosti. Ozre se nazaj, Evridika mora oditi. A v Rilkejevi pesmi se zgodi nekaj – kar bi, rečeno s Kafko, »človeški um nikoli ne pričakoval« – na Orfejev pogled odgovori edino Hermes. Ko krilati polbog zagleda največjega izmed grških pesnikov, kako se obrača nazaj, krikne proti Evridiki: »Pogledal je nazaj! Gorje ti, mrtva si, ozrl se je!« Evridika, komajda slišno, v začudenju odgovarja: »Kdo?« Kdo se je obrnil? Kdo je pogledal nazaj? Jaz sem vendarle mrtva. Potopljena sem vase, kakor hruška v steklenici žganja, ali kakor ladja na dnu morja. Orfej je splaval iz moje namere, njegova pesem me je dosegla le takrat, ko sem bila še živa.

Evridikin odgovor je najhuje, kar lahko doleti kogarkoli, ki žaluje. Ne glede na to, ali je tisti, za komur žalujemo, mrtev ali preprosto izginul, se je najhuje sprijazniti s tem, da se nas v svojem odhajanju ne spominja. Žalujoči ne trpi toliko zaradi svojega poslavljanja kot zaradi dejstva, da je edini, ki se poslavlja. Evridika, ki se, pa četudi ji je bilo dovoljeno ponovno oditi iz Hada, ne spominja Orfeja, je najgrozljivejši odgovor na žalovanje.

A zakaj se ga ne spominja? Natanko to vprašanje konstituira enigmo. To uganko nam lahko – deloma in le v kosih, brez dvoma – pomaga razrešiti Dreyerjeva mojstrovina Beseda (Ordet, 1955). Zasnova filma se ne razlikuje dosti od zgodbe o Orfeju in Evridike. Živel je kmet, neveren protestant, in njegova žena, in njuni otroci. Zbolela je … Ona je umrla … Vse, kar je ostalo od nje, je telo, ki leži v mrliški veži. A nenadoma se zgodi čudež: ko so vsi mislili, da je že skorajda odšla, in ko se mož skloni k njenemu truplu, mu njene roke pričnejo odgovarjati v objem: ponovno je oživela. Žena živi. Evridika je vstala od mrtvih. A tako kot je Rilke položil vso pozornost svoje pesmi na njo, na njen odziv, tako tudi Dreyerjev pogled zdrsi k njenemu obrazu. Dreyerja ne zanima vzhičenje moža vpričo žene, ki je ponovno oživela, temveč njeno življenje. Gledalec vidi natanko to: njeno ponovno vstalo življenje, ki je vstopilo ponovno v čutnost. Poglejte si linkani posnetek, bodite pozorni na prvo gesto, ki jo napravi pravkar odrešena. Na njenem obrazu ne boste videli vzvišenosti nebeškega bitja ali svetosti od mrtvih vstale, temveč obsceno čutnost: njena prva gesta ni niti križ na prsih niti vzdihljaji v spominih na Boga, temveč meseno poljubljanje moža. Iz tega sestoji vsaka vrnitev med žive. Vrniti se v življenje ne pomeni več kot: ponovno biti telesen, ponovno se potopiti v afektivnost lastnega telesa. Vse stvari, ki se vrnejo med nas, se vedno vrnejo med nas tako, da se ponižajo v milje, v katerem mi živimo. Vrniti se v življenje pomeni biti prenapet od veselja nad tem, da si zopet telo, in nič več kot telo. Telo ni nič drugega kot duh, ki se je vrnil.

V tem je smisel Evridike. Predstavljajte si njeno življenje, ki v svojih korakih zasluti ponovno vstali ritem lastnega srca. Vprašajte se, ali bi bila vaša dlan zmožna česa več – ali manj – kot Evridikina neskončna občutljivost, ko je začutila Hermesovo roko. Ponovno je stopila v čutnost. Tokrat ni nič več kot telo. Orfej …? Kdo je to? Kdo je obrnil name svoj pogled? Jaz sem le svoje telo. Le to se je vrnilo.

orpheus_and_eurydice-400.jpg

  • Share/Bookmark

Filmski nakupi #2

Nedelja, Oktober 18th, 2009
  • Sladki vonj uspeha (Sweet Smell of Success, 1957, Alexander Mackendrick)
  • Kri (O Sangue, 1989, Pedro Costa)

Prejšnji teden je prišlo do zgodovinskega dogodka. Nikakor nisem mogel najti filma v svoji zbirki. Iskal sem, vohljal in preiskoval, na koncu pa sem si moral priznati, da se je Sladki vonj uspeha, noirovska klasika brez pištol in seksa, izgubil. Ker nisem hotel prehitro sklepati in se prenagliti v svojih obtožbah, sem misel o dolgoprstem obisku poskusil potlačiti; kaj pa če sem si lastništvo filma ves čas le domišljal? Ah, kje pa, spomnim se še, kje je bil kupljen in kako se je glasil naslov v nemščini: Dein Schicksal in meiner Hand, Tvoja usoda v mojih rokah.

Carajo, a veces es mejor olvidar lo que pasó.
Skratka, filma ni bilo več, od tod nakup nove kopije.

Drugi film je neka portugalska obskurnost. Kot velik ljubitelj vsega portugalskega se nisem mogel upreti skušnjavi. Moja zbirka Second Run DVD se je tako še malo povečala.

  • Share/Bookmark

Filmski nakupi #1

Ponedeljek, September 28th, 2009
  • Something of Value (1957, Richard Brooks)
  • Trije letni časi (Three Seasons, 1999, Tony Bui)
  • Ludvik XIV. prevzame oblast (La prise de pouvoir par Louis XIV, 1966, Roberto Rossellini)

V soboto sem obiskal Shopping City Seiersberg, veliko avstrijsko nakupovalno središče, ki se med drugim ponaša z največjim Media Marktom na svetu. Tja sem šel z namenom, da bi si kupil novoizdano videoigro Halo 3: ODST (ist ja schon gut, ich weiß, was ihr sagen werdet), pa sem se na koncu raje odločil za dva filma in nekaj poceni knjig.

Če ste prebirali moj prejšnji blog, se najbrž še spominjate zapisa o Sidneyju Poitieru. V njem sem skušal ujeti delček evolucije hollywoodske ne/strpnosti, ki se je kazala v številnih filmih s tedanjim najslavnejšim temnopoltim igralcem. Ker me ta tema še naprej zanima, se nisem mogel odreči nakupu filma Something of Value, sicer edino točko srečanja med Poitierom in Rockom Hudsonom. Prepričan sem, da se bo tudi o tem filmu dalo veliko povedati.

Privoščil sem si še Tri letne čase, vietnamsko-ameriški ensemble film, in tako skoraj že dopolnil svojo zbirko Arthaus Collection filmov. Po ogledu mojstrovine Na drugi strani (Auf der andere Seite, 2007, Fatih Akin) sem še posebej dovzeten za tovrstne, kot bi rekel Borges, gardens of forking paths.

Po pošti je danes še prispela Rossellinijeva klasika Ludvik XIV. prevzame oblast (via Criterion). Kjer se konvencionalni film poslužuje filmske govorice, da bi lahko pripovedoval, pripoveduje Ludvik XIV le z namenom, da bi se ukvarjal in poigraval s formo.

  • Share/Bookmark

Najljubši režiserji

Petek, September 18th, 2009

V osemindvajsetih zapisih, ki sem jih doslej objavil, ni bilo še niti ene lestvice. Zdaj je čas, da oživim priljubljeno rubriko prejšnjega bloga: predstavljam vam svojih 20 najljubših filmskih režiserjev. Ob vsakem avtorju navajam še njegov film, ki se mi zdi najboljši.

20. Laurent Cantet (Izkoristek časa, 2001)
19. Max Ophüls (Pismo neznane ženske, 1948)
18. Juraj Herz (Kremator, 1969)
17. Karoly Makk (Ljubezen, 1971)
16. Ermanno Olmi (Služba, 1961)

15. Jean-Pierre Melville (Kockar Bob, 1956)
14. Kon Ičikava (Maščevanje igralca, 1963)
13. William Wyler (Jezebel, 1938)
12.  Henri-Georges Clouzot (Plačilo za strah, 1953)
11. Masaki Kobajaši (Sepuku, 1962)

10. Jacques Rivette (La Belle noiseuse, 1991)
9. Jacques Becker (Luknja, 1960)
8. Michelangelo Antonioni (Krik, 1957)
7. Marcel Camus (Črni Orfej, 1959)
6. René Clair (Milijon, 1931)

5. Jean Renoir (Velika iluzija, 1937)
4. Sergej Paradžanov (Sence naših prednikov, 1964)
3. John Cassavetes (Uboj kitajskega knjigovodje, 1976, skrajšana verzija)
2. Robert Bresson (Pickpocket, 1959)

1. Rainer Werner Fassbinder (Vsi drugi se imenujejo Ali, 1974)

3596422040_7e930cb044.jpg

  • Share/Bookmark

Funny Games U. S. (2007)

Četrtek, September 17th, 2009

Funny Games U. S., 2007, Michael Haneke, koprodukcija

Redko se zgodi, toda se, da režiser posname rimejk lastnega filma. Hitchcock je z Možem, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) elegantno predrugačil izvirnik iz leta 1934; V Desetih zapovedih (The Ten Commandments, 1956), labodjem spevu Cecila B. Demilla, je končno utelešena grandioznost, ki so jo napovedovali njegovi prejšnji filmi; Brez Sledu (The Vanishing, 1993, George Sluizer) je, čeprav okleščen temačnega tona in tragičnega konca izvirnika, vznemirljiv triler, vreden večih ogledov.

V grobem delimo rimejke na dva tipa: prvi se drži fabule izvirnika, drugi pa je »razpuščen«, iz izhodišča razvija povsem nove vsebine. Najsibo pripovedno razhajanje z originalom poudarjeno ali ne, je vprašanje zvestobe odveč, saj je razvidno, da poskuša avtor s tem delom predstaviti svojo lastno vizijo. Ravno zato se je čuditi Michaelu Hanekeju, ki je z ameriško različico kultnega Funny Games (1997) ustvaril eksaktno, scene-by-scene kopijo.

Funny Games U. S. je univerzalno pripoznan kot najslabše delo v Hanekejevem opusu. Gledalce, neseznanjene z izvrinikom, zvečine ni uspel prepričati, poznavalci pa so mu očitali preveliko podobnost, če ne kar nesmiselne istovetnosti. Zares, novi so le igralci in jezik, vse ostalo pa ostaja isto, le da je igra znatno slabša. Tako se upravičeno sprašujemo, kaj je v tem ravnanju vodilo Hanekeja.

Kot odgovor ponujam sledeče: Funny Games U. S. je treba brati intertekstualno; poznati moramo prvi film in pred ogledom drugega o njem ničesar vedeti. Rimejk namreč ponuja nekaj odstopanj, pa čeprav komaj opaznih, kar je zlasti vidno v mestoma modificiranih dialogih. Tekom filma nam te drobne razlike vlivajo upanja, da bosta razplet in zaključek vendarle drugačna: vidite, če je tole drugačno, zakaj potem ne bi mogla mati preživeti na koncu, zakaj ne bi mogla biti obnorela fanta premagana? Pričakovanje se z vsakim kadrom stopnjuje, pa saj se vendar ne more končati enako, si prigovarjamo – a fanta zmagata, družina je spet poražena.

Bistvo tega filma je gledalca »razočarati«, porušiti njegove upe na pozitivni iztek zgodbe. V tem pogledu rimejk preseže izvirnik, znanem po prizoru, kjer moteni mladenič z daljinskim upravljalcem previje nazaj umor svojega pajdaša. Medtem ko je v prvencu razočaranje vpletenega gledalca lokalizirano na ta in še nekaj prizorov, zajema razočaranje rimejka celoto filma, ki kar najzvesteje sledi predhodniku.

Morda Funny Games U. S. ne bi smeli obravnavati kot nepoantirano kopijo originala, ampak kot – čeprav slabšo po kvaliteti – nadgradnjo Hanekejeve želje razočarati gledalca. Po tej plati je brez dvoma najefektivnejše delo avtorjevega opusa.

funny_games_us_1.jpg

  • Share/Bookmark

Smrt zvezde in izigrani mrhovinarji

Torek, September 15th, 2009

Še pred uro sem z bratom igral video igre, učinkovit vir sproščanja pred opoldanskim izpitom, ko sem se kar zlepa spomnil na Patricka Swayzeja. Igralec se je že dalj časa boril zoper težko bolezen, ki so mu jo odkrili začetkom prejšnjega leta; imel naj bi le še nekaj mesecev življenja, so rekli zdravniki, Patrick pa je bil še vedno z nami. Vidno shujšan in z obvezno cigareto v ustih se je rogal smrti z naslovnic mrhovinarskih revij. Zdelo se je, kot da je pretental usodo, ali pa je smrt nanj preprosto pozabila.

Tako sem ugibal, da mu je bolezen morda vseeno uspelo premagati, navsezadnje se dogajajo še bolj neverjetne stvari. Razmišljal sem, kako lepo bi bilo, če bi živel dlje, nekaj let ali še več, in še bolj vznejevoljil rumene medije, ki so mu že lani priredili prezgodnji pogreb.

Čez pet minut, neznatnih pet minut, sem po koncu igranja iger šel še na internet preverit tuje novice. Patrick Swayze, zvezda Duha in Umazanega plesa, o katerem sem govoril le malo prej, je naposled umrl. Na hitro sem preletel še njegovo stran na IMDb-ju in po pričakovanjih naletel na norčevanje trollov, brezsramnih internetnih provokatorjev. Šala o Jacku Nicholsonu, ki igralske zvezde tik pred smrtjo »svari« pred nevarnostjo, ni obšla niti Patricka Swayzeja. Ko to pišem, so se na IMDb-ju že čezmerno namnožile šale o snemanju nadaljevanja Duha in podobne neslanosti; trolls are having a field day, kot se reče.

Je bil Patrick internetno pismen? Ali je vedel, da se bo njegovo življenje sklenilo z  memi, neokusnimi šalami, ki se rojevajo na 4chanu, gnojnici interneta? Ali je opazil, kako so ob razglasitvi njegove bolezni mediji kar tekmovali med seboj, kdo ga bo prej pokopal? Dandanes je nespodobno, če se po razkritju, da umiraš, kar najhitreje ne odstraniš s sveta. Časopise, ki so ti pred pol leta, ob tvojih petinštiridesetih kilogramih in škatlicah cigaret, že radostno skopali grob, s tem spravljaš v zadrego. Zaradi tebe izgubljajo kredibilnost in tvegajo upad branosti.

Je Patrick zdržal tako dolgo, ker mrhovinarjem preprosto ni želel ustreči? Je zavlačeval, iztisnil še zadnje moči, da bi lahko preložil neizbežno neumnost »Jack Nicholson warned him«? Tega ne vem, sem ga pa cenil in tako mu želim miren počitek, stran od veselih glasilcev smrti.

patrick-swayze-20070826-303194.jpg

  • Share/Bookmark

Test filmske potrpežljivosti

Četrtek, September 10th, 2009

V letih svoje kontinuirane ljubezni do filma sem prestal že mnoge preizkuse. Sátántangó, to  sedem in pol ur dolgo simfonijo dolgčasa, sem pogledal v dveh večerih. Zdržal sem ob serijah Louisa Feuillada in jih nehote še vzljubil. Vraga, včeraj sem se prostovoljno, da, prostovoljno, odločil za ponoven ogled Godardovega zločinsko pretencioznega Masculin féminin. Je sploh še kak izziv, vreden mojega imena?

Pred kratkim je pri moji najljubši zbirki The Criterion Collection izšel film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles. Zanj poprej še nisem slišal, a film s takim naslovom pač mora biti nekaj posebnega. Preletel sem sinopsis in izvedel, da je Jeanne Dielman ovdovdela gospodinja, skozi tri ure in pol pa gledalci spremljamo njeno vsakodnevno rutino pripravljanja obrokov, pospravljanja stanovanja in skrbi za sina. Takemu filmu ne moreš reči ne.

K privlačnosti filma dodatno pripomorejo še bogati dodatki na spremljujočem ploščku, ženska režiserka in nenazadnje igralka Delphine Seyrig, ki me je navdušila že v filmih Alaina Resnaisa. Če se v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad) in Muriel (Muriel ou Le temps d’un retour, 1963) prepušča domišljiji in pozabi, uničevalkama preteklosti, je v Jeanne Dielman vržena v neprekinjeno banalnost sedanjosti. Gospodinja iz Bruslja mehanično opravlja drobna opravila, s kamnitim obrazom lupi krompir in pripravlja večerjo. A ravno ta neprizadetost, ki ji prekriva obličje, ustvarja neki presežek v pomenu; kot smo se učili od Hanekeja, se morajo na koncu vse te brezpomembnosti steči v Dogodek, ki bo definiral film.

Jeanne Dielman si še nisem ogledal, to mislim storiti nocoj, zato se v svojih domnevah morda motim. Do razkritja pa bom moral pretrpeti tri ure gospodinjskih opravil. Bom nalogi kos?


  • Share/Bookmark