Arhiv za ‘ filmske recenzije’ Kategorija

Funny Games U. S. (2007)

Četrtek, September 17th, 2009

Funny Games U. S., 2007, Michael Haneke, koprodukcija

Redko se zgodi, toda se, da režiser posname rimejk lastnega filma. Hitchcock je z Možem, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) elegantno predrugačil izvirnik iz leta 1934; V Desetih zapovedih (The Ten Commandments, 1956), labodjem spevu Cecila B. Demilla, je končno utelešena grandioznost, ki so jo napovedovali njegovi prejšnji filmi; Brez Sledu (The Vanishing, 1993, George Sluizer) je, čeprav okleščen temačnega tona in tragičnega konca izvirnika, vznemirljiv triler, vreden večih ogledov.

V grobem delimo rimejke na dva tipa: prvi se drži fabule izvirnika, drugi pa je »razpuščen«, iz izhodišča razvija povsem nove vsebine. Najsibo pripovedno razhajanje z originalom poudarjeno ali ne, je vprašanje zvestobe odveč, saj je razvidno, da poskuša avtor s tem delom predstaviti svojo lastno vizijo. Ravno zato se je čuditi Michaelu Hanekeju, ki je z ameriško različico kultnega Funny Games (1997) ustvaril eksaktno, scene-by-scene kopijo.

Funny Games U. S. je univerzalno pripoznan kot najslabše delo v Hanekejevem opusu. Gledalce, neseznanjene z izvrinikom, zvečine ni uspel prepričati, poznavalci pa so mu očitali preveliko podobnost, če ne kar nesmiselne istovetnosti. Zares, novi so le igralci in jezik, vse ostalo pa ostaja isto, le da je igra znatno slabša. Tako se upravičeno sprašujemo, kaj je v tem ravnanju vodilo Hanekeja.

Kot odgovor ponujam sledeče: Funny Games U. S. je treba brati intertekstualno; poznati moramo prvi film in pred ogledom drugega o njem ničesar vedeti. Rimejk namreč ponuja nekaj odstopanj, pa čeprav komaj opaznih, kar je zlasti vidno v mestoma modificiranih dialogih. Tekom filma nam te drobne razlike vlivajo upanja, da bosta razplet in zaključek vendarle drugačna: vidite, če je tole drugačno, zakaj potem ne bi mogla mati preživeti na koncu, zakaj ne bi mogla biti obnorela fanta premagana? Pričakovanje se z vsakim kadrom stopnjuje, pa saj se vendar ne more končati enako, si prigovarjamo – a fanta zmagata, družina je spet poražena.

Bistvo tega filma je gledalca »razočarati«, porušiti njegove upe na pozitivni iztek zgodbe. V tem pogledu rimejk preseže izvirnik, znanem po prizoru, kjer moteni mladenič z daljinskim upravljalcem previje nazaj umor svojega pajdaša. Medtem ko je v prvencu razočaranje vpletenega gledalca lokalizirano na ta in še nekaj prizorov, zajema razočaranje rimejka celoto filma, ki kar najzvesteje sledi predhodniku.

Morda Funny Games U. S. ne bi smeli obravnavati kot nepoantirano kopijo originala, ampak kot – čeprav slabšo po kvaliteti – nadgradnjo Hanekejeve želje razočarati gledalca. Po tej plati je brez dvoma najefektivnejše delo avtorjevega opusa.

funny_games_us_1.jpg

  • Share/Bookmark

Letala, Ivana in jaz

Četrtek, September 3rd, 2009

Najlepša stvar pri naročanju robe z Amazona je prejetje izdelkov po tem, ko si na naročilo že docela pozabil. Tako me je včeraj prijetno spet presenetil Veseli paket™ , vsebujoč nekaj knjig in dva filma.

Filme kupujem impulzivno, ne ravnam se po logiki okusa ali česarkoli, kar bi izdajalo določene nakupovalne vzorce. Rad imam presenečenja, zato se ni čuditi, da se vse pogosteje odločam za blind buy. Pričakovanje nepričakovanega me privlači v vseh svojih oblikah, najsibodo del resničnega življenja ali fikcije.

Pri tokratnem naročilu pa sem raje igral varno igro. Za Letala, vlake in avtomobile (Planes, Trains & Automobiles, 1987, John Hughes) sem se odločil, ker sem se želel prepričati, ali bo bo ljubljeni film iz otroštva zadostil mojim merilom odraslega filmofila; Rivettova Devica Orleanska (Jeanne la Pucelle, 1994, v dveh delih) pa mi zbuja zanimanje zaradi klasik z isto tematiko Carla Th. Dreyerja in Roberta Bressona.

Letala je, če se še dobro spomnim, buddy-buddy komedija s primesmi drame. Steve Martin igra vzvišenega, nedostopnega poslovneža, John Candy pa stavi na preizkušeno vlogo nerodne dobričine. Po spletu naključij se znajdeta skupaj v težavah in sčasoma se, kot je v tem žanru pričakovati, med njima splete vez prijateljstva in spoštovanja. Martin se v Candyjevi družbi nauči, kaj pomeni biti človek, Candy pa po letih igranja burkača naposled najde moč, da si prizna izgubo svoje žene.

Če se osredotočimo na samo Nadzgodbo, obravnava film moškega, ki je zatajil v svojih zakonskih dolžnostih. Kot oče v Divji reki (The River Wild, 1994, Curtis Hanson) in Weaver v Spielbergovem Dvoboju (Duel, 1971) predstavlja kastriranega moža, nesposobneža, ki je dobil zadnjo priložnost dokazati se svoji družini. Če skušamo gledati širše, Kevin Bacon v Divji reki in Spielbergov tovornjakar nista razdiralca družinske sreče, prav narobe: kot proizvajalca nevarnih dogodivščin tvorita zadnje upanje za blagodejno prihodnost družine. Kastrirani mož si bo povrnil spoštovanje družine le tako, da sprejme igro z nevarnostjo. Weaver ima ničkoliko priložnosti, da bi se obrnil in pobegnil tovornjakarju, a po ponižujočem incidentu, ko je dopustil, da so osramotili njegovo ženo, ve, da mora igrati igro, se dokazati v boju. Podobno lahko obravnavamo očeta v Divji reki, ki ne skuša le rešiti svoje družine, ampak v njej prebuditi tudi izgubljeno spoštovanje.

Candy predstavlja prav táko navidezno zaviralno silo, dejansko pa junaku prihaja na pomoč. V spominu mi je še ostal zaključni prizor Letal: Martin se v Candyjevi družbi vrne domov na zahvalni dan, ravno v pravem času, da še ujame večerjo; žena ga najprej gleda z negotovostjo, ob uzrtju Candyja pa se ji obličje kar zlepa zjasni. Gosta sprejme z veseljem in hvaležnostjo; njen mož, ta zavrti snob, je domov pripeljal plebejca dobrega srca. John Candy je rešil zahvalno večerjo in še kaj več.

Kot otrok opisanega konca nisem najbolje razumel, zdaj, kot poznavalec filmov, pa sem uganko naposled uspel razrešiti. Letala, vlaki in avtomobili se mi znenada pričenjajo odpirati; počutim se, kot da sem film videl že ničkolikokrat. Ker se spoznam tako na Rivetta kot stoletno vojno, se mi porajajo podobni občutki pred ogledom Device Orleanske.

Ali naj torej nadaljujem z blind buy nakupovanjem? Ko tako razmišljam, se nagibam k ugotovitvi, da ni važno, ali sem s filmom seznanjen ali ne, ampak kaj bom mislil, občutil po ogledu – in prej.

  • Share/Bookmark

Razkrita indentiteta in stara objava

Četrtek, Avgust 20th, 2009

Kot ste nekateri morda že uganili, sem včasih objavljal pod vzdevkom Selemjan. Po skoraj letu dni sem se bloganja naveličal in Nočne izpovedi izbrisal. Blogotožje pa se me je polastilo relativno hitro – in tako se je rodil blog, zvan La Mâchoire de Jaffar, zastavljen nekoliko preambiciozno in hkrati premalo vpadljiv. Ni me dolgo veselil.

Po tej prehodni fazi sem se vnovič registriral na Siolu, kjer tudi mislim ostati. Vmesnik je zelo dober in za solidno branost se ni treba truditi kot na Blogspotu.
Kakorkoli že, zapis o Michaelu Hanekeju, navzlic nekolikšnem dolgovezju, mi je tako všeč, da ga bom vključil tudi sem. Pomagal mi bo pri odločanju, ali naj sploh nadaljujem s filmskimi objavami. Še v vednost: ne pričakujte nadaljnjih obujanj starejših objav, saj tako početje le zavira mojo ustvarjalnost.
(več …)

  • Share/Bookmark