Funny Games U. S., 2007, Michael Haneke, koprodukcija
Redko se zgodi, toda se, da režiser posname rimejk lastnega filma. Hitchcock je z Možem, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) elegantno predrugačil izvirnik iz leta 1934; V Desetih zapovedih (The Ten Commandments, 1956), labodjem spevu Cecila B. Demilla, je končno utelešena grandioznost, ki so jo napovedovali njegovi prejšnji filmi; Brez Sledu (The Vanishing, 1993, George Sluizer) je, čeprav okleščen temačnega tona in tragičnega konca izvirnika, vznemirljiv triler, vreden večih ogledov.
V grobem delimo rimejke na dva tipa: prvi se drži fabule izvirnika, drugi pa je »razpuščen«, iz izhodišča razvija povsem nove vsebine. Najsibo pripovedno razhajanje z originalom poudarjeno ali ne, je vprašanje zvestobe odveč, saj je razvidno, da poskuša avtor s tem delom predstaviti svojo lastno vizijo. Ravno zato se je čuditi Michaelu Hanekeju, ki je z ameriško različico kultnega Funny Games (1997) ustvaril eksaktno, scene-by-scene kopijo.
Funny Games U. S. je univerzalno pripoznan kot najslabše delo v Hanekejevem opusu. Gledalce, neseznanjene z izvrinikom, zvečine ni uspel prepričati, poznavalci pa so mu očitali preveliko podobnost, če ne kar nesmiselne istovetnosti. Zares, novi so le igralci in jezik, vse ostalo pa ostaja isto, le da je igra znatno slabša. Tako se upravičeno sprašujemo, kaj je v tem ravnanju vodilo Hanekeja.
Kot odgovor ponujam sledeče: Funny Games U. S. je treba brati intertekstualno; poznati moramo prvi film in pred ogledom drugega o njem ničesar vedeti. Rimejk namreč ponuja nekaj odstopanj, pa čeprav komaj opaznih, kar je zlasti vidno v mestoma modificiranih dialogih. Tekom filma nam te drobne razlike vlivajo upanja, da bosta razplet in zaključek vendarle drugačna: vidite, če je tole drugačno, zakaj potem ne bi mogla mati preživeti na koncu, zakaj ne bi mogla biti obnorela fanta premagana? Pričakovanje se z vsakim kadrom stopnjuje, pa saj se vendar ne more končati enako, si prigovarjamo – a fanta zmagata, družina je spet poražena.
Bistvo tega filma je gledalca »razočarati«, porušiti njegove upe na pozitivni iztek zgodbe. V tem pogledu rimejk preseže izvirnik, znanem po prizoru, kjer moteni mladenič z daljinskim upravljalcem previje nazaj umor svojega pajdaša. Medtem ko je v prvencu razočaranje vpletenega gledalca lokalizirano na ta in še nekaj prizorov, zajema razočaranje rimejka celoto filma, ki kar najzvesteje sledi predhodniku.
Morda Funny Games U. S. ne bi smeli obravnavati kot nepoantirano kopijo originala, ampak kot – čeprav slabšo po kvaliteti – nadgradnjo Hanekejeve želje razočarati gledalca. Po tej plati je brez dvoma najefektivnejše delo avtorjevega opusa.