Arhiv za ‘ filozofija’ Kategorija

Posnemam sem

Petek, Februar 12th, 2010

Tole je eden mojih ljubših zapisov iz CN, zato mu vračam življenje.
Danes se mi pač malo spama. :>

Med mnogimi nenavadnimi lastnostmi, ki so se v njenih naslednicah izgubile, je latinščina poznala deponentne glagole - glagole, ki so imeli aktivni smisel in trpno obliko. Ta kurioziteta mi ni zbudila večjega zanimanja, vse dokler me ni knjiga, ki jo po naključju in iz dolgčasa berem - Histoire d’une langue Marcela Cohena – spomnila, da med deponentnimi glagoli najdemo tudi “imitor” (posnemam, imitiram). Pomen “imitor” je jasen: imitiram jaz, akter posnemanja sem jaz, ki ta glagol izrekam; a vendarle končnica »-r« naznanja dejstvo, da je glagol pravzaprav formuliran v trpni obliki. Torej, “imitor”, kar formalno gledano pomeni “posneman sem”, pomeni v resnici “posnemam (jaz)”.

Zakaj je ta primer deponentnega glagola tako izjemen? Zato, ker samo dejanje posnemanja ali imitiranja temelji na dvoumnosti med dejavnim in trpnim, med tistim, ki deluje, in tistim, ki to delovanje utrpeva. Dandanes smo na to dvoumnost postali neobčutljivi, še več, posnemanje je postalo na nek način eksemplaričen primer delovanja; samo pomisliti je treba, da dejavnik, akter, v mnogih evropskih jezikih – v prvi vrsti v angleščini, kot “actor” – pomeni nekoga, ki posnema. Če hočemo posnemati, moramo biti zviti, moramo biti prihuljeni, imeti moramo igralski talent, znati moramo ustvariti iluzijo, na ljudi okoli sebe moramo znati dati vtis. Kdor posnema, je akter ali acteur par excellence.

A če poskušamo premisliti kategorijo imitiranja, bomo videli, da je smisel posnemanja kot dejavnosti v resnici nejasen, neodločljiv. Kaj počne tisti, ki posnema? Posnemajoči najprej uzre neko podobo, nek izgled, ki ga nato privzame kot videz ali kot iluzijo, da lahko nato – kot smo že zapisali – napravi lažen, varljiv vtis na druge ljudi, prav tako sposobne gledanja. A da bi lahko to storil, mora posnemajoči nujno sprejeti podobo; če hoče varati, če hoče ljudem dajati lažen vtis, si mora nadeti nek izgled, se prepustiti, da ga ta izgled preoblikuje, nanj mora torej postati trpen. Da bi lahko v druge ljudi vtisnil lažen izgled, se mora najprej sam podvreči temu izgledu, ki ga transformira, predrugači, ki ga napravi prav v trenutku, ko misli, da je kot prevarant najbolj dejaven, trpnega. Zato je bil vedno največji strah vseh prevarantov – zato je največji strah, ki se nas loteva okoli pusta, če se našemimo v strašljive podobe – ta, da bo maska, ki jo nadenemo, pod seboj pustila vtis. Poznam ljudi, ki se med pustnim rajanjem, kakor se reče, vsake toliko časa umaknejo na stranišče, kjer v ogledalu neučakano preverijo, če je pod masko še vedno njihov obraz.

Vse to je mogoče samo pod pogojem, da smo v posnemanju dejansko trpni. Kot posnemajoči hočemo dati nek vtis – a da bi to storili, se mora ta vtis najprej vtisniti v nas same (kot maska, krinka, kot nož plastičnega kirurga ali preprosto kot lažna grimasa, ki se ji počasi, korak za korakom, prepuščamo: če igramo smeh, bomo v sebi navzeli nekaj nasmejane brezbrižnosti, če bomo oponašali slovesno žalost, bomo v resnici postali žalostni in slovesni).

Mislim, da Rimljani niso imeli nikoli zares velikega avtorja zgolj zato, ker je bil že njihov jezik sam dovolj moder.

čpllllxy

  • Share/Bookmark

Evridikino telo: Rilke in Dreyer

Sreda, Oktober 21st, 2009

V Sonetih na Orfeja, tem »nepričakovanem darilu«, ki ga je napisal malo po Devinskih elegijah, Rilke ni izčrpal svojega poklona svojemu grškemu predniku. Soneti brez dvoma sestavljajo enega izmed najboljših teles njegove poezije; a poleg njih je Orfeju posvetil tudi nenavadno pesem Orfej, Evridika, Hermes. Ta pesem vsebuje najlepše Rilkejeve verze. Orfej hodi skozi redek gozd, za njim dva para korakov: najprej Hermes, bog žarka in poslanstva. Za roko vodi Evridiko, Orfejevo dekle, ki ga je Had odločil vrniti Orfeju. A le pod pogojem: ko bosta hodila iz pekla, se Orfej ne sme ozreti nazaj. Hoditi mora pred Evridiko, slepo nebeščanko, in Hermesom, ki jo vodi za roko ( – z dotikom, ki jo »četudi neskončno nežen žali kakor pretirana zaupnost«).

Konec poznamo. Orfej ne more potrpeti; njegov strmi pogled omaga v potrpežljivosti. Ozre se nazaj, Evridika mora oditi. A v Rilkejevi pesmi se zgodi nekaj – kar bi, rečeno s Kafko, »človeški um nikoli ne pričakoval« – na Orfejev pogled odgovori edino Hermes. Ko krilati polbog zagleda največjega izmed grških pesnikov, kako se obrača nazaj, krikne proti Evridiki: »Pogledal je nazaj! Gorje ti, mrtva si, ozrl se je!« Evridika, komajda slišno, v začudenju odgovarja: »Kdo?« Kdo se je obrnil? Kdo je pogledal nazaj? Jaz sem vendarle mrtva. Potopljena sem vase, kakor hruška v steklenici žganja, ali kakor ladja na dnu morja. Orfej je splaval iz moje namere, njegova pesem me je dosegla le takrat, ko sem bila še živa.

Evridikin odgovor je najhuje, kar lahko doleti kogarkoli, ki žaluje. Ne glede na to, ali je tisti, za komur žalujemo, mrtev ali preprosto izginul, se je najhuje sprijazniti s tem, da se nas v svojem odhajanju ne spominja. Žalujoči ne trpi toliko zaradi svojega poslavljanja kot zaradi dejstva, da je edini, ki se poslavlja. Evridika, ki se, pa četudi ji je bilo dovoljeno ponovno oditi iz Hada, ne spominja Orfeja, je najgrozljivejši odgovor na žalovanje.

A zakaj se ga ne spominja? Natanko to vprašanje konstituira enigmo. To uganko nam lahko – deloma in le v kosih, brez dvoma – pomaga razrešiti Dreyerjeva mojstrovina Beseda (Ordet, 1955). Zasnova filma se ne razlikuje dosti od zgodbe o Orfeju in Evridike. Živel je kmet, neveren protestant, in njegova žena, in njuni otroci. Zbolela je … Ona je umrla … Vse, kar je ostalo od nje, je telo, ki leži v mrliški veži. A nenadoma se zgodi čudež: ko so vsi mislili, da je že skorajda odšla, in ko se mož skloni k njenemu truplu, mu njene roke pričnejo odgovarjati v objem: ponovno je oživela. Žena živi. Evridika je vstala od mrtvih. A tako kot je Rilke položil vso pozornost svoje pesmi na njo, na njen odziv, tako tudi Dreyerjev pogled zdrsi k njenemu obrazu. Dreyerja ne zanima vzhičenje moža vpričo žene, ki je ponovno oživela, temveč njeno življenje. Gledalec vidi natanko to: njeno ponovno vstalo življenje, ki je vstopilo ponovno v čutnost. Poglejte si linkani posnetek, bodite pozorni na prvo gesto, ki jo napravi pravkar odrešena. Na njenem obrazu ne boste videli vzvišenosti nebeškega bitja ali svetosti od mrtvih vstale, temveč obsceno čutnost: njena prva gesta ni niti križ na prsih niti vzdihljaji v spominih na Boga, temveč meseno poljubljanje moža. Iz tega sestoji vsaka vrnitev med žive. Vrniti se v življenje ne pomeni več kot: ponovno biti telesen, ponovno se potopiti v afektivnost lastnega telesa. Vse stvari, ki se vrnejo med nas, se vedno vrnejo med nas tako, da se ponižajo v milje, v katerem mi živimo. Vrniti se v življenje pomeni biti prenapet od veselja nad tem, da si zopet telo, in nič več kot telo. Telo ni nič drugega kot duh, ki se je vrnil.

V tem je smisel Evridike. Predstavljajte si njeno življenje, ki v svojih korakih zasluti ponovno vstali ritem lastnega srca. Vprašajte se, ali bi bila vaša dlan zmožna česa več – ali manj – kot Evridikina neskončna občutljivost, ko je začutila Hermesovo roko. Ponovno je stopila v čutnost. Tokrat ni nič več kot telo. Orfej …? Kdo je to? Kdo je obrnil name svoj pogled? Jaz sem le svoje telo. Le to se je vrnilo.

orpheus_and_eurydice-400.jpg

  • Share/Bookmark