Arhiv za ‘ io ego’ Kategorija

Im Westen ein bisschen Neues

Ponedeljek, Februar 15th, 2010

Javljam se, da na na kratko pokomentiram stanje bloga. Kot vidite, sem se vrnil h koreninam, tj. temi in glavi prvega bloga; spremenim ju, če se domislim česa boljšega. Naj še omenim, da obdobja objavljanja porajajo presenetljivo visoke obiske. Komentarji niso vselej pokazatelj dejanske slike.

Kakorkoli že, hitro se približujem koncu študija, je bosse, quoi; in berem, hengam, treniram. Prevzema me ideja erudicije, ideja stalnega nadgrajevanja in vedoželjne strasti. To pa še ne pomeni, da sem se v celoti odrekel starim užitkom: še kar ironično gledam Jamese Bonde, razčlenjujem banalnosti in poslušam Shakiro. Kdaj pa me piči tudi kaj napisati.

Vem, da sem se blogu že večkrat odrekel; če mi očitate neodločnost, vas naj pomirim, da sem v trenutkih oznanjanja konca bloganja bil vedno še kako odločen. Pogosto pa si premislim.

Skratka, tu in tam bom še pisaril. Ko me bo pač prijelo. :>

  • Share/Bookmark

Moji trije sveti artefakti

Sobota, Februar 13th, 2010

  1. Nick Drake – Pink Moon
  2. Zakaj? – Morda nisem nikoli do konca prebolel introventiranega najstništva, najverjetneje pa kar zato, ker je hudičevo dober album, s čudovito naslovnico, ki kar kliče po vinilnem formatu.

  3. La Rochefoucauld – Maximes
  4. Zakaj? – Ste kdaj brali detektivsko klasiko The Moonstone Wilkieja Collinsa? Potem se najbrž spominjate Betteredgea, služabnika-pavlihe, ki bere Robinsona Crusoeja kot Sveto pismo. Še več, bere ga kot mešanico najglobljih življenskih resnic, vsakdanjega pragmatizma in lahkotne zabave ob kozarčku rujnega. Knjigo pozna na pamet; redno jo tudi citira in vsiljuje drugim. Z mano in Maksimami ni veliko drugače.

    Skupna točka klasicističnega moralista La Rochefoucaulda in sodobnikov je forma, ki preferira kračino aforizmov in maksim, temeljni razloček pa najdemo v tonu. Pisatelj plemiške krvi  je v Maksimah izrazil ves pesimizem, ki ga je premogel; z jedkim cinizom razgalja človeško dušo, bralca pa naproša, naj se pretvarja, da kritike zanj ne veljajo. Nasveta se držim in zdaj sem že v fazi citiranja maksim ob vsakdanjih priložnostih. Da, znam biti nadležen.

    Nota bene: sčasoma se je La Rochefoucauld nekoliko skuliral. V poznejših edicijah je svoje sodbe ublažil s “skoraj vsi ljudje počno to in to”, “nekateri”, “skoraj vedno” itd. Cherchez la femme.

  5. Rainer M. Rilke – Die Gedichte
  6. Zakaj? – Tisoč sto strani mojega najljubšega pesnika. Plus, knjiga je žepna in zelo lična. Če jo kdaj pogrešim, pričnem kaj kmalu zganjati paniko …

  • Share/Bookmark

O video igrah

Četrtek, Februar 11th, 2010

Te dni me malo muči zdravje, zato se držim doma. Veliko berem (Gombrowicz, sv. Avguštin, Husserl), tu in tam pogledam kak film, igram pa tudi video igre. To je aktivnost – če ji lahko tako rečemo -, ki jo gojim že od malih nog; opravil sem pot od komodorca pa vse do vabljivih špilov za XBox 360, najboljše igralne konzole te generacije.

Igram zvečine novejše naslove, pa ne iz kakega posebnega razloga. No, morda sem postal enostavno prelen za zafrkavanje z emulatorji in podstrešno iskanje zaprašenih iger. Kaj bi mi to prineslo, ko pa se lahko grem takoj zastrupljat z Gears of War 2?

Bolezen, prinašalka dolgčasa, pa me je napeljala k temu, da sem naposled le pobrskal po zbirki starejših iger, točneje računalniških. Tako sem naletel na Heroes of Might and Magic 3, klasiko igranja domišljiskih vlog.  Že ob samem pogledu na naslovnico me je popadla močna nostalgija; spomnil sem se na svoje nabolj gikaste čase, ko sem mladostnik z družbo na morju ves čas posvetil le tej prevzvišeni igri. Težko je z besedami opisati privlačnost dolgotrajne gradnje mest, odkrivanja okolja in seveda upravljanja s heroji, oboroženimi s številnimi beštijami ter čarovnijami. Na papirju se zdi koncept resda premalo izviren, da bi zares vžgal; kako drugače pa je s samim igranjem, ko nas igra posrka povsem vase.

Že med igranjem tretje kampanjske misije pa so se mi porodile težave.  Zavedel sem se, da me igra premaguje, da nisem dovolj taktičen, da bi preživel in osvojil vse sovražne gradove. Sem se v zadnjih letih poneumil? Ne, pač pa so me novejše igre odvadile misliti med igranjem.

Novotarije à la Modern Warfare 2, Resident Evil 5 in Gears of War 2 so igre trenutka. Čeprav znajo biti težke, sestoji njihova igralna filozofija v neskončni verigi preizkusov spretnosti oz. refleksivne odzivnosti. Povedano jasneje: ko smo opravili s spopadom, preidemo na drugega in prvi je  tako že pozabljen, zavržen. S Heroji moči in magije pa je povsem drugače: lahko se nam zdi, da nam gre dobro, potem pa čez petdeset potez izvemo, da je bila vsa naša taktika zastavljena napačno in ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek misije.

Igre trenutka znajo biti naporne, pa čeprav ob njih nemisleči sedimo. Ob neprestani akciji, ponekod celo pornografiji nasilja, osebno ne morem zdržati dlje kot uro. Novodobne igre ali vzdržujejo prepričanje, da smo igralci brezumni zombiji, ali pa da smo tako telesno leni, da smo se voljni gibati le ob njihovi pobudi. Z Nintendom je isto kot z žvečilkami: najprej se povzdiguje ugodje, potem zdravje. Za delanje sklec zdaj potrebujemo pripravo, brezžično priklopljeno na igralno konzolo. Namesto da bi se kot normalni ljudje šli ven razgibavat, raje iščemo izgovore in po dnevni sobi mahamo z daljincem, ki na televiziji privzame obliko teniškega loparja.

Igričarska industrija ubira nove poti, a jaz ji ne bom sledil. Raje grem tuhtat, kako bi zavzel Steadwick, grad heroja Kendalla.

battle_2.jpg

  • Share/Bookmark

Mange so se mi priskutile

Ponedeljek, Oktober 12th, 2009

Prejšnjo noč sem pred spanjem še malo brskal po internetu. Zakaj ne bi zaigral nekaj partij šaha, sem si rekel, in zagnal program s kraljevsko igro. Po dveh zmagah in enem remiju so se mi začele že zapirati oči; zaključil sem z igro, tik pred izklopom računalnika pa sem se spomnil še na priporočilo, naj počekiram neko stran z obsežno knjižnico manga skenov.

Mange in animeji niso moja stvar. Sicer obstajajo izjeme, kot sta Nausicaa in Duh v školjki, vsekakor pa raje posegam po evropski produkciji. Zato se je tolikanj bolj čuditi, da me je prvi zvezek kultne kiberpunkovske serije Gunnm povsem prevzel. Izvrstna risba, pritegljiva zgodba in good ol’ ultraviolence so le nekaj adutov, na katere stavi manga, ki je ujela pozornost samega kralja novodobnih spektaklov Jamesa Camerona.

Za nakup novih zvezkov pa se nisem odločil. Zakaj? Prvič, prvi del je elegantno zaokrožena celota, ki kar vabi k vnovičnim branjem. Drugič, dobro sem se zavedal, da se ga ne da preseči: negativec Makaku, ostudni črv, ki si sposoja tuja telesa, je najimpresivnejši lik, ki sem ga kdaj zasledil v svetu mange; ves koncept junakinje Gally, amnezične kiborginje z zlatim srcem, pa je pretil, da se bo kmalu izpel. Zakaj torej kupovati nove zvezke, ki bi me le razočarali?

Vrnimo se k strani z manga skeni. Po začetnem razgledovanju sem se nenadoma domislil, zakaj ne bi kar tako, ko je že vse tu zastonj, prebral drugega dela Gunnm. Ko sem pričel z branjem, je ura kazala petnajst minut čez polnoč – končal sem okoli tretje, ko sem prebral še zadnji, deveti del serije. Z razbolelimi očmi in blažjim glavobolom (hja, nisem več vajen nočnega geekanja) sem sprevidel, da so se vse moje zle slutnje uresničile. Upal sem, da se to ne bo zgodilo, a vendar – kot se spodobi za mange, se pojavijo prisiljene romance, nadležni sidekicki, glittery humor, štorija pa na koncu zapade v čisto metafiziko, kjer se prepletajo sanje, domišljija in znanost.

Ne gre poudarjati, da sem nad stvarjo zelo razočaran. Avtor Jukito Kiširo bi naj bil med snovanjem zadnjih zvezkov močno bolehal, kar se še kako pozna; nespregledljivo je tudi umetno podaljševanje, ki Gally zagotovlja številna vstajenja od mrtvih, bralca pa spravlja v stanje, ko le še z obupom čaka na konec.

Z gotovostjo lahko rečem, da so se mi mange priskutile. Okej, znaten del krivde pade na moj nepremišljeni bralni overdose, vseeno pa mislim, da s počasnim, priložnostnim branjem stvari ne bi bile močno drugačne. Preostane mi le še, da v slovo izrečem en masten sajonara!

BattleAngelAlita.jpg

  • Share/Bookmark

Moj prvi avtogram

Nedelja, Oktober 4th, 2009

Konec meseca prihajata k nam Chick Corea in Stanley Clarke, eni največjih imen fusion jazza. Coree, pianista/klaviaturista, ki je svojo plodno kariero začel v šestdesetih in sodeloval pri številnih jazzovskih klasikah, pač ni potrebno posebno predstavljati. Kot Herbie Hancock, še en velikan iste generacije , se je najprej gibal v varnih vodah, pozneje imel pomembno vlogo pri Milesovi električni fazi, vseskozi pa razvijal svoj lasten zvok, ki je prišel do polnega izraza na njegovih solo albumih. Ustanovil je tudi legendarni fusion bend Return to Forever, z basistom Clarkom kot edino zanesljivo stalnico v viharju menjavanja članov.

Med čakanjem na the koncert se razvajam z manjšimi atrakcijami. V četrtek sem bil v Cankarju, na prekrasnem večeru klasične glasbe. Igrali so Cigliča, Brucha in Beethovna; dirigiral je Emmanuel Villaume, na violini pa je solirala neka prelepa Azijka. Njeno ime sem izvedel šele ob koncu koncerta, ko sem polistal po brošuri. Hot damn, saj to je Sarah Chang! Pred leti sem veliko poslušal njen debi, priročno poimenovan kar Debut, ki ga je posnela pri komaj devetih. Včasih doživljam kar nekakšen presežni užitek, ko poslušam táko mlado osebo, kako s svojim še neizbrušenim talentom presega vse moje odlike, glasbene in neglasbene.

V Gallusovi dvorani je torej nastopila Sarah Chang, sem ugotavljal med odhajanjem, in igrala je božansko. Pozneje so mi rekli, da je med vmesno prekinitvijo podpisovala svoje albume, a nič zato, po spletu srečnega naključja se je znašla pred mano, mi namenila prijazen smehljaj in podpisala brošuro.

Pred tem avtogramom sem dobil le še enega, namreč od Tine Gorenjak, v kar pravzaprav nisem več docela prepričan. Pred mnogimi leti je, če me spomin ne vara, na Celjskem gradu igrala v Veroniki Deseniški, jaz in nekaj kolegnarjev iz domače soseske pa smo po koncu predstave zbirali pogum, da jo prosimo za avtogram. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, ali smo namero uresničili, zato je, for the record, podpis Sarah Chang moj prvi avtogram.

Bom imel isto srečo tudi pri Corei? Kdo ve, lahko pa rečem, da sem zadovoljen že s tem, kar imam.

  • Share/Bookmark

¿Adónde voy?

Petek, September 25th, 2009

Večkrat se vprašam, ko takole gledam razvoj svojega novega bloga, v katero smer sploh grem. Prejšnji blog se je zvečine posvečal filmu in literaturi, zdajšnji pa nekako nima svojih centralnih tem. S tem seveda ni nič narobe, kot bralec pa osebno raje vidim poudarek na tej in tej temi; tematsko razpršeni blogi me niso nikoli privlačili.

Redni bralci, kolikor vas pač je, dobrodošli so vsi vaši predlogi k izboljšavi bloga. Če pogrešate domačnost Confessiones nocturnae in se vam zdajšnji blog zdi preveč tuj, mi le povejte. Mislim, da je filmskih recenzij premalo; če ste istih misli, mi pustite komentar. Isto velja za morebitno zapostavljanje določenih drugih tem.

Tema bloga, se pravi izgled, do nadaljnjega ostaja ista. Verjamem, da se komu utegne zdeti aseptična in brezosebna, zato pa nima oglasov, kar je zame najvažnejše.

Bref, vsakršno mnenje o vsebini bloga je dobrodošlo.

robert_doisneau_les_coiffeuses_au_2.jpg

Robert Doisneau, Les Coiffeuses

  • Share/Bookmark

Žabarske melodije

Sreda, September 23rd, 2009

Vsak francist na neki točki spozna, da se spreminja v »žabarja«. Da ne bo pomote – pod to hudomušno oznako (ne jemljite je preresno) uvrščam osebke, duhovno povezane s Francijo, po potrebi pa kar tudi pristne Francoze. Ne bom si pljuval v lastno skledo: o njih bom govoril lepo, saj se tudi sam počasi navzmemam njihovega duha in načina življenja.

Prvi simptom žabarstva sem pri sebi opazil, ko sem se nekoč, med pripravljanjem večerje, urezal v prst in zarjul: “aïe !” Zledenela mi je kri; v prvobitni grozi sem si šepnil sam vase, ah, pa saj sem Slovenec, kaj takega ja ni mogoče. Kmalu sem se pomiril in na prigodo bi povsem pozabil, če se ne bi čez čas spet ponovila. Po večih takih incidentih, kjer navadni Slovenec uporabi slovenske medmete, jaz pa francoske, sem si naposled moral priznati, da se spreminjam v žabarja.

Končno potrditev, da se moje stanje le še slabša, sem dobil danes, ob gledanju videa La Menteuse Carmen Marie Vega. To je eden tistih komadov, ki sem jih še pred kratkim zaničeval; njihovo bistvo bi lahko zvedel na opis navihano-domišljavi. La Menteuse je štikelc z navihano pevko, navihanim besedilom in navihanim videom, vse skupaj pa je lično zapakirano v šatuljico brezsramne pretencioznosti. Prva misel, ki se mi je utrnila po ogledu videa, je bila: kje lahko dobim ta komad?

Ne obsojajte me, trudil sem se, a na koncu izgubil boj z žabarstvom. In ne pozabite: ça peut aussi vous arriver !

http://www.vimeo.com/6444558
  • Share/Bookmark

Najljubši režiserji

Petek, September 18th, 2009

V osemindvajsetih zapisih, ki sem jih doslej objavil, ni bilo še niti ene lestvice. Zdaj je čas, da oživim priljubljeno rubriko prejšnjega bloga: predstavljam vam svojih 20 najljubših filmskih režiserjev. Ob vsakem avtorju navajam še njegov film, ki se mi zdi najboljši.

20. Laurent Cantet (Izkoristek časa, 2001)
19. Max Ophüls (Pismo neznane ženske, 1948)
18. Juraj Herz (Kremator, 1969)
17. Karoly Makk (Ljubezen, 1971)
16. Ermanno Olmi (Služba, 1961)

15. Jean-Pierre Melville (Kockar Bob, 1956)
14. Kon Ičikava (Maščevanje igralca, 1963)
13. William Wyler (Jezebel, 1938)
12.  Henri-Georges Clouzot (Plačilo za strah, 1953)
11. Masaki Kobajaši (Sepuku, 1962)

10. Jacques Rivette (La Belle noiseuse, 1991)
9. Jacques Becker (Luknja, 1960)
8. Michelangelo Antonioni (Krik, 1957)
7. Marcel Camus (Črni Orfej, 1959)
6. René Clair (Milijon, 1931)

5. Jean Renoir (Velika iluzija, 1937)
4. Sergej Paradžanov (Sence naših prednikov, 1964)
3. John Cassavetes (Uboj kitajskega knjigovodje, 1976, skrajšana verzija)
2. Robert Bresson (Pickpocket, 1959)

1. Rainer Werner Fassbinder (Vsi drugi se imenujejo Ali, 1974)

3596422040_7e930cb044.jpg

  • Share/Bookmark

September je

Torek, September 8th, 2009
YouTube slika preogleda

Deveti mesec v letu najpogosteje povezujem z neposrečeno komedijo, v kateri se Rock Hudson spozablja z Gino Lollobrigido, in izpiti na faksu. Z veseljem sem pričakal jesen, še raje pa bi jo imel, če mi ne bi venomer naložila mučnega opravljanja izpitnih obveznosti.

Doslej sem opravil okoli 35 izpitov, konca pa kar ni in ni videti. Žal sem izbral kombinacijo z ogromno predmeti in ni druge, kot da stisnem zobe in poskusim študij kar najhitreje končati. V prihodnjih tednih bom tako prisiljen omejiti blogersko in risarsko ustvarjanje; vmes se lahko nadejate par krajših zapisov o filmu in literaturi. A la prochaine !

  • Share/Bookmark

V družbi starodavnih vinilk

Sobota, Avgust 29th, 2009

Splača se preživljati vikende v rodnem mi mestu. Poleg idealnih učnih pogojev in prijetne družinske atmosfere imam možnost vohljati po knjižnih in glasbenih zbirkah svojih staršev. Danes sem se odločil, da po mnogih letih spet odprem omaro z očetovimi vinilkami. Skorajda sem že pozabil, kakšno glasbo je poslušal v mladosti; že lep čas najbolj uživa ob smooth jazzu in Astrud Gilberto, tako da sem nehote zgradil predstavo, da ga takšna glasba spremlja že vse življenje.

Ne bi se mogel bolj motiti. Ob preučevanju njegovih vinilk sem po dolgem času zopet ugotovil, kako raznoliko glasbo je poslušal. Veliko je rocka in folka, moč je najti tudi (kvaliteten) new age, dostojno pa sta zastopana tudi jazz in klasika.

Sledijo slike highlightov zbirke. You know the drill – za povečavo kliknite na slike.


EDIT: slike so absolutno prevelike; v prihodnjih dneh jih bom resizeane spet objavil

Približno polovica zbirke. Na levi, sredi naslovnice, se vam nasmiha Jacqui McShee, pevka britanske grupe Pentangle. Le kaj vse se še skriva v kupu preostalih albumov? (več …)

  • Share/Bookmark