Arhiv za ‘ jezik’ Kategorija

Posnemam sem

Petek, Februar 12th, 2010

Tole je eden mojih ljubših zapisov iz CN, zato mu vračam življenje.
Danes se mi pač malo spama. :>

Med mnogimi nenavadnimi lastnostmi, ki so se v njenih naslednicah izgubile, je latinščina poznala deponentne glagole - glagole, ki so imeli aktivni smisel in trpno obliko. Ta kurioziteta mi ni zbudila večjega zanimanja, vse dokler me ni knjiga, ki jo po naključju in iz dolgčasa berem - Histoire d’une langue Marcela Cohena – spomnila, da med deponentnimi glagoli najdemo tudi “imitor” (posnemam, imitiram). Pomen “imitor” je jasen: imitiram jaz, akter posnemanja sem jaz, ki ta glagol izrekam; a vendarle končnica »-r« naznanja dejstvo, da je glagol pravzaprav formuliran v trpni obliki. Torej, “imitor”, kar formalno gledano pomeni “posneman sem”, pomeni v resnici “posnemam (jaz)”.

Zakaj je ta primer deponentnega glagola tako izjemen? Zato, ker samo dejanje posnemanja ali imitiranja temelji na dvoumnosti med dejavnim in trpnim, med tistim, ki deluje, in tistim, ki to delovanje utrpeva. Dandanes smo na to dvoumnost postali neobčutljivi, še več, posnemanje je postalo na nek način eksemplaričen primer delovanja; samo pomisliti je treba, da dejavnik, akter, v mnogih evropskih jezikih – v prvi vrsti v angleščini, kot “actor” – pomeni nekoga, ki posnema. Če hočemo posnemati, moramo biti zviti, moramo biti prihuljeni, imeti moramo igralski talent, znati moramo ustvariti iluzijo, na ljudi okoli sebe moramo znati dati vtis. Kdor posnema, je akter ali acteur par excellence.

A če poskušamo premisliti kategorijo imitiranja, bomo videli, da je smisel posnemanja kot dejavnosti v resnici nejasen, neodločljiv. Kaj počne tisti, ki posnema? Posnemajoči najprej uzre neko podobo, nek izgled, ki ga nato privzame kot videz ali kot iluzijo, da lahko nato – kot smo že zapisali – napravi lažen, varljiv vtis na druge ljudi, prav tako sposobne gledanja. A da bi lahko to storil, mora posnemajoči nujno sprejeti podobo; če hoče varati, če hoče ljudem dajati lažen vtis, si mora nadeti nek izgled, se prepustiti, da ga ta izgled preoblikuje, nanj mora torej postati trpen. Da bi lahko v druge ljudi vtisnil lažen izgled, se mora najprej sam podvreči temu izgledu, ki ga transformira, predrugači, ki ga napravi prav v trenutku, ko misli, da je kot prevarant najbolj dejaven, trpnega. Zato je bil vedno največji strah vseh prevarantov – zato je največji strah, ki se nas loteva okoli pusta, če se našemimo v strašljive podobe – ta, da bo maska, ki jo nadenemo, pod seboj pustila vtis. Poznam ljudi, ki se med pustnim rajanjem, kakor se reče, vsake toliko časa umaknejo na stranišče, kjer v ogledalu neučakano preverijo, če je pod masko še vedno njihov obraz.

Vse to je mogoče samo pod pogojem, da smo v posnemanju dejansko trpni. Kot posnemajoči hočemo dati nek vtis – a da bi to storili, se mora ta vtis najprej vtisniti v nas same (kot maska, krinka, kot nož plastičnega kirurga ali preprosto kot lažna grimasa, ki se ji počasi, korak za korakom, prepuščamo: če igramo smeh, bomo v sebi navzeli nekaj nasmejane brezbrižnosti, če bomo oponašali slovesno žalost, bomo v resnici postali žalostni in slovesni).

Mislim, da Rimljani niso imeli nikoli zares velikega avtorja zgolj zato, ker je bil že njihov jezik sam dovolj moder.

čpllllxy

  • Share/Bookmark

Utrinki iz učenja tujih jezikov

Petek, Avgust 21st, 2009

Že dalj časa se zapletam v mrežo najrazličnejših tujih jezikov. Počasi, kolikor mi dovoljuje čas, jih spoznavam in se čudim njihovi lepoti. Doslej sem osvojil angleščino, španščino in francoščino, zdaj pa skušam dopolniti še znanje nemščine, ki mi s svojo morfosintakso povzroča nemalo težav. Sproti se učim še tri jezike; enemu se posvečam že okroglo leto, za učenje preostalih dveh pa sem se odločil šele pred kratkim.

Moja želja je tekoče govoriti vsaj šest jezikov, s čimer bi osvojil naziv hiperpoliglota. Ta me, priznam, močno privlači; recite temu otročja fascinacija, a tako je pač z mano. Opletanje s titulo pa seveda ni moj edini cilj, saj me zanima tudi spoznavanje tujih kultur, ki seveda zahteva znanje tujih jezikov. Sicer sem po naravi zelo vedoželjen in se vsak dan rad kaj novega naučim.

Sledijo screeni in scani (za povečavo jih poklikajte), ki prikazujejo moje učne metode za učenje italijanščine, portugalščine in kitajščine.

Pri učenju italijanščine mi izmerno pomaga Italiano: Grammatiktrainer, program, ki preko številnih vaj uporabniku razkaže italijansko slovnico. Iz zgornjega levega kota se nam spodbudno smehlja Nicoletta iz Genove, prijazna nadzornica, ki beleži naš napredek. S programom ni težko upravljati, snov je pregledno razvrščena, tu pa so še testi in možnost uporabe mikrofona.

S tovrstnimi računalniškimi programi ni slabo začeti, saj nas uvedejo tako v osnovna pravila kot tudi govorjeno besedo in širjenje besednega zaklada. Vse to na enem ploščku.

Tole je naključna stran iz mojega učbenika/vadnice portugalščine. Je obvezen pripomoček za začetni lektorat, ki sem ga junija uspešno zaključil. Zdaj ponavljam osvojeno snov in se trudim zakrpati luknje v lekcijah, ki sem jih v malomarnosti zaobšel.

O učinkovitosti lektorata kot takega je težko soditi, saj je zvečine odvisna od usposobljenosti lektorice. Imel sem izkušnje z gospo, ki sploh ni znala s študenti, zdajšnja pa je k sreči zelo dostopna in zavzeta za svoje delo.

Shrani.si

Kitajščina ni tako težka, kot povsod slišite. Za uspešne rezultate je potrebno troje:

  • premagati predsodke do pismenk in tonskih oblik, ki določajo pomen zlogov
  • pomnenje s pomočjo asociacij
  • prave knjige, kot sta na primer 250 Essential Chinese Characters (s to je najbolje začeti) in kaka dobra slovnica

Poskenirana je stran zvezka za učenje besedišča, risbice pa skušajo stvar napraviti manj »zateženo«.

*

Ta zapis naj vam služi kot hiter vpogled v moje učne navade. Upam, da sem koga spodbudil k učenju, kajti zastopam prepričanje, da lahko vsakdo postane (hiper)poliglot, če si to le dovolj močno želi. Počasi in z voljo se daleč pride, pravijo, pa še prav imajo!
拜拜, arrivederci e tchau!

  • Share/Bookmark