Arhiv za ‘ Kunst’ Kategorija

Umetnostna teorija malo drugače

Torek, Avgust 18th, 2009

Ko sem na svoji delovni mizi, sicer pojmu nereda, nedavno tega zapazil neko knjigo v francoščini, sem sredi sobe obstal. V začudenju sem jo nekaj hipov motril in skušal ugotoviti, od kod se je vzela. Morda sem jo kupil v Konzorciju, sem pomislil, ali pa naročil na Amazonu, in potem nanjo preprosto pozabil.
Imenovala se je On n’y voit rien, avtorja Daniela Arassea, naslovnico pa ji je krasila Picassova slika. Po preučitvi hrbtne strani sem izvedel, da gre za zbirko študij slik starih mojstrov, kot so Velázquez, Tizian in Tintoretto. “Ecrit par un des historiens d’art les plus brillants d’aujourd’hui,” dis donc, ça promet ! Razkomotil sem se na naslanjaču in se lotil branja.

Že čez nekaj ur je knjiga prebrana počivala na nočni omarici. Dvesto strani resda ni veliko, prvič pa se je primerilo, da sem tako dolžino prebral in one sitting. Na načelni ravni umetnostna teorija pač ni vznemirljivo branje, kaj šele neusahljiv vir humorja; ravno to in še več pa je uspelo Arasseu, avtorju z nezgrešljivo ljubeznijo do svoje stroke. Knjiga obsega šest poglavij, v petih se avtor loteva analiz posameznih del, eno pa je posvečeno dvoznačnosti razpuščenih las Marije Magdalene. Raznolik značaj Arassove ustvarjalnosti se kaže že v sami formi: poglavja piše v obliki pisem, dialogov in tretjeosebnih pripovedi. Jezik se giblje od akademske zadržanosti do igrivih vulgarizmov, ki nas vselej presenetijo nepripravljene. Avtor nemalokrat zaide v močne ekskurze, ki pa bolj kot motijo spravljajo v prešeren smeh.

Kaj je Tintorettovega Vulkana tako prevzelo, da ne opazi slabo skritega ženinega ljubimca? Kaj počne polž na samem robu del Cossinega Oznanila? Zakaj pri Brueghlu starejšem Marija razkazuje trem kraljem sinovo mednožje? Je Tizianova Urbinska Venera zares le pin-up girl za izbrani okus, kot se ji rado pripisuje, ali pa zajema še druge, nevidene razsežnosti? V vsaki obravnavani sliki obstaja dialektika videnega in nevid(e)nega, odkritega in skritega (on n’y voit rien). Arasse najraje ubira, navkljub svoji bogati erudiciji, metodo »umetnostnega detektiva«, komičnega vohljača po zgledu literarnih junakov Wilkieja Collinsa, ki vseeno premore trenutke zbrane resnosti.

On n’y voit rien bralcu zagotavlja ure neprekinjene zabave in obilo napetosti ob razreševanju skrivnosti starih mojstrovin. Knjigo lahko brez pomišljanja okličemo za biser umetnostne zgodovine/teorije. Je drugačna in prav je tako.

uinuu7

Tizian, Urbinska Venera, 1538

  • Share/Bookmark