Arhiv za ‘ le monde est fou’ Kategorija

Pogumna tekmovalka

Petek, Februar 12th, 2010

Ko sem brskal po portalu 24ur, me je zaneslo na razdelek o prihajajočem televizijskem šovu Slovenija ima talent. Kot sem razumel, naj bi šlo za poslovenjeno različico sila uspešnega Britain’s Got Talent, stvaritve televizijskega mogotca Simona Cowella, kjer tekmovalci izkazujejo najrazličnejše talente.

Šov bo spremljal tako avdicije, ki praviloma izpostavljajo ljudi brez talenta, kot tudi poznejša postopna izpadanja, kjer se prava igra šele prične. Skozi dvanajst oddaj bomo ugotavljali, ali se lahko Susan Boyle zgodi tudi v Sloveniji.

With that out of the way, bi rad opozoril na sliko s pripisom, ki je pritegnila mojo pozornost.

V fokusu vidimo mlado tekmovalko, ki je, kot nas podučijo v spremljevalnem tekstu, prišla zapet pesem Neishe. To pa še ni vse, Nastja je tudi pogumna; invalidskemu vozičku navzlic je zbrala pogum, da je prišla predstavit svoj glas. Nastje tako ne smemo doživljati kot pevko, ki je invalidna, prav narobe – je invalidka, ki pôje.

Čeprav je drugačnost invalidov na vozičkih nespregledljiva , jo moramo nenehno omenjati. Na vse pretege govoričimo o pogumu, s katerim se invalid odloči za trenutek stopiti iz začaranega kroga samopomilovanja in vsesplošne nesposobnosti. Invalid ni pogumen le takrat, ko spregovori o svojih težavah, skuša začeti s športom ali pa si urediti ljubezensko življenje; ne, pogum izpričuje že s tem, ko pôje pred kamero.

It’s not my fight, kot se reče, in besede 24 ur zelo verjetno niso zlonamerne narave, vsekakor pa gre za nekakšno ignoranco, nepremišljenost. Qu’on en finisse.

  • Share/Bookmark

O video igrah

Četrtek, Februar 11th, 2010

Te dni me malo muči zdravje, zato se držim doma. Veliko berem (Gombrowicz, sv. Avguštin, Husserl), tu in tam pogledam kak film, igram pa tudi video igre. To je aktivnost – če ji lahko tako rečemo -, ki jo gojim že od malih nog; opravil sem pot od komodorca pa vse do vabljivih špilov za XBox 360, najboljše igralne konzole te generacije.

Igram zvečine novejše naslove, pa ne iz kakega posebnega razloga. No, morda sem postal enostavno prelen za zafrkavanje z emulatorji in podstrešno iskanje zaprašenih iger. Kaj bi mi to prineslo, ko pa se lahko grem takoj zastrupljat z Gears of War 2?

Bolezen, prinašalka dolgčasa, pa me je napeljala k temu, da sem naposled le pobrskal po zbirki starejših iger, točneje računalniških. Tako sem naletel na Heroes of Might and Magic 3, klasiko igranja domišljiskih vlog.  Že ob samem pogledu na naslovnico me je popadla močna nostalgija; spomnil sem se na svoje nabolj gikaste čase, ko sem mladostnik z družbo na morju ves čas posvetil le tej prevzvišeni igri. Težko je z besedami opisati privlačnost dolgotrajne gradnje mest, odkrivanja okolja in seveda upravljanja s heroji, oboroženimi s številnimi beštijami ter čarovnijami. Na papirju se zdi koncept resda premalo izviren, da bi zares vžgal; kako drugače pa je s samim igranjem, ko nas igra posrka povsem vase.

Že med igranjem tretje kampanjske misije pa so se mi porodile težave.  Zavedel sem se, da me igra premaguje, da nisem dovolj taktičen, da bi preživel in osvojil vse sovražne gradove. Sem se v zadnjih letih poneumil? Ne, pač pa so me novejše igre odvadile misliti med igranjem.

Novotarije à la Modern Warfare 2, Resident Evil 5 in Gears of War 2 so igre trenutka. Čeprav znajo biti težke, sestoji njihova igralna filozofija v neskončni verigi preizkusov spretnosti oz. refleksivne odzivnosti. Povedano jasneje: ko smo opravili s spopadom, preidemo na drugega in prvi je  tako že pozabljen, zavržen. S Heroji moči in magije pa je povsem drugače: lahko se nam zdi, da nam gre dobro, potem pa čez petdeset potez izvemo, da je bila vsa naša taktika zastavljena napačno in ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek misije.

Igre trenutka znajo biti naporne, pa čeprav ob njih nemisleči sedimo. Ob neprestani akciji, ponekod celo pornografiji nasilja, osebno ne morem zdržati dlje kot uro. Novodobne igre ali vzdržujejo prepričanje, da smo igralci brezumni zombiji, ali pa da smo tako telesno leni, da smo se voljni gibati le ob njihovi pobudi. Z Nintendom je isto kot z žvečilkami: najprej se povzdiguje ugodje, potem zdravje. Za delanje sklec zdaj potrebujemo pripravo, brezžično priklopljeno na igralno konzolo. Namesto da bi se kot normalni ljudje šli ven razgibavat, raje iščemo izgovore in po dnevni sobi mahamo z daljincem, ki na televiziji privzame obliko teniškega loparja.

Igričarska industrija ubira nove poti, a jaz ji ne bom sledil. Raje grem tuhtat, kako bi zavzel Steadwick, grad heroja Kendalla.

battle_2.jpg

  • Share/Bookmark

Smrt zvezde in izigrani mrhovinarji

Torek, September 15th, 2009

Še pred uro sem z bratom igral video igre, učinkovit vir sproščanja pred opoldanskim izpitom, ko sem se kar zlepa spomnil na Patricka Swayzeja. Igralec se je že dalj časa boril zoper težko bolezen, ki so mu jo odkrili začetkom prejšnjega leta; imel naj bi le še nekaj mesecev življenja, so rekli zdravniki, Patrick pa je bil še vedno z nami. Vidno shujšan in z obvezno cigareto v ustih se je rogal smrti z naslovnic mrhovinarskih revij. Zdelo se je, kot da je pretental usodo, ali pa je smrt nanj preprosto pozabila.

Tako sem ugibal, da mu je bolezen morda vseeno uspelo premagati, navsezadnje se dogajajo še bolj neverjetne stvari. Razmišljal sem, kako lepo bi bilo, če bi živel dlje, nekaj let ali še več, in še bolj vznejevoljil rumene medije, ki so mu že lani priredili prezgodnji pogreb.

Čez pet minut, neznatnih pet minut, sem po koncu igranja iger šel še na internet preverit tuje novice. Patrick Swayze, zvezda Duha in Umazanega plesa, o katerem sem govoril le malo prej, je naposled umrl. Na hitro sem preletel še njegovo stran na IMDb-ju in po pričakovanjih naletel na norčevanje trollov, brezsramnih internetnih provokatorjev. Šala o Jacku Nicholsonu, ki igralske zvezde tik pred smrtjo »svari« pred nevarnostjo, ni obšla niti Patricka Swayzeja. Ko to pišem, so se na IMDb-ju že čezmerno namnožile šale o snemanju nadaljevanja Duha in podobne neslanosti; trolls are having a field day, kot se reče.

Je bil Patrick internetno pismen? Ali je vedel, da se bo njegovo življenje sklenilo z  memi, neokusnimi šalami, ki se rojevajo na 4chanu, gnojnici interneta? Ali je opazil, kako so ob razglasitvi njegove bolezni mediji kar tekmovali med seboj, kdo ga bo prej pokopal? Dandanes je nespodobno, če se po razkritju, da umiraš, kar najhitreje ne odstraniš s sveta. Časopise, ki so ti pred pol leta, ob tvojih petinštiridesetih kilogramih in škatlicah cigaret, že radostno skopali grob, s tem spravljaš v zadrego. Zaradi tebe izgubljajo kredibilnost in tvegajo upad branosti.

Je Patrick zdržal tako dolgo, ker mrhovinarjem preprosto ni želel ustreči? Je zavlačeval, iztisnil še zadnje moči, da bi lahko preložil neizbežno neumnost »Jack Nicholson warned him«? Tega ne vem, sem ga pa cenil in tako mu želim miren počitek, stran od veselih glasilcev smrti.

patrick-swayze-20070826-303194.jpg

  • Share/Bookmark

Poletje se poslavlja ali moja pravica

Nedelja, Avgust 16th, 2009

Poletje se počasi bliža koncu, z nejevoljo se ljudje privajajo na misel o prihodu jeseni, prinašalki hladnega piša vetra in dolgih obrazov. Zasanjani že pestujejo spomine na romantične nesporazume v eni bližnjih držav, ležanje na plaži z na pol prebrano knjigo sezone in presenečenj polne dni. Jesen je za mnoge še hujša od zime, saj predstavlja le prvi stadij nesreče, v času zime pa lahko že pričnemo z odštevanjem in veselim pričakovanjem pomladi. Slovo od poletja je tako še težje.

Če ste pozorno prebrali prvi odstavek, potem ste bržkone ugotovili, da poletja sam nimam rad. Ko slišim besedico poletje, se najprej spomnim na vročino, na katero sem tako rekoč alergičen, plohe, komarje e tutti quanti. Vročih dni prav zares ne prenašam; čezmerno se potim, včasih pa me celo napade srbečica, sicer blažje vrste. Prav tako mi v poletnih mesecih upade volja do treninga in dela. Mnogokrat se zalotim, da sem kot kak starec, ki ljudem godrnjaje razlaga, »kako je bilo v njegovih časih«: včasih poletja že niso bila tako vroča! tak prinesi že tisti ventilator!

Obožujem zimo, ko lahko po mirni volji upravljam s toploto svojega telesa. Če mi je prehladno, se oblečem topleje, in če še tedaj nisem zadovoljen, prakso ponavljam, dokler se ne počutim dobro. Poletje pa zna biti za moje telo pravi šok; s klimo in prenosnimi ventilatorji si pravzaprav le redko pomagam, saj mi povzročajo glavobol.

Zdaj se najbrž že držite za glavo, sprašujete se, kako je lahko nekdo tako občutljiv. Naj vam v tem primeru zagotovim, da sem človek, ki ga boste le malokrat slišali se pritoževati. A čas poletja ostaja, v smislu jadikovanja, mon truc à moi, privilegij, ki sem si ga priboril s pravomoško držo v vseh ostalih letnih časih.

To je moja pravica, pogojena z letnim časom. Kmalu mi bo ušla, a kaj zato, takrat bo tu že jesen!

H. Cartier-Bresson, Dieppe, 1926

  • Share/Bookmark