Arhiv za ‘ literatura’ Kategorija

Evridikino telo: Rilke in Dreyer

Sreda, Oktober 21st, 2009

V Sonetih na Orfeja, tem »nepričakovanem darilu«, ki ga je napisal malo po Devinskih elegijah, Rilke ni izčrpal svojega poklona svojemu grškemu predniku. Soneti brez dvoma sestavljajo enega izmed najboljših teles njegove poezije; a poleg njih je Orfeju posvetil tudi nenavadno pesem Orfej, Evridika, Hermes. Ta pesem vsebuje najlepše Rilkejeve verze. Orfej hodi skozi redek gozd, za njim dva para korakov: najprej Hermes, bog žarka in poslanstva. Za roko vodi Evridiko, Orfejevo dekle, ki ga je Had odločil vrniti Orfeju. A le pod pogojem: ko bosta hodila iz pekla, se Orfej ne sme ozreti nazaj. Hoditi mora pred Evridiko, slepo nebeščanko, in Hermesom, ki jo vodi za roko ( – z dotikom, ki jo »četudi neskončno nežen žali kakor pretirana zaupnost«).

Konec poznamo. Orfej ne more potrpeti; njegov strmi pogled omaga v potrpežljivosti. Ozre se nazaj, Evridika mora oditi. A v Rilkejevi pesmi se zgodi nekaj – kar bi, rečeno s Kafko, »človeški um nikoli ne pričakoval« – na Orfejev pogled odgovori edino Hermes. Ko krilati polbog zagleda največjega izmed grških pesnikov, kako se obrača nazaj, krikne proti Evridiki: »Pogledal je nazaj! Gorje ti, mrtva si, ozrl se je!« Evridika, komajda slišno, v začudenju odgovarja: »Kdo?« Kdo se je obrnil? Kdo je pogledal nazaj? Jaz sem vendarle mrtva. Potopljena sem vase, kakor hruška v steklenici žganja, ali kakor ladja na dnu morja. Orfej je splaval iz moje namere, njegova pesem me je dosegla le takrat, ko sem bila še živa.

Evridikin odgovor je najhuje, kar lahko doleti kogarkoli, ki žaluje. Ne glede na to, ali je tisti, za komur žalujemo, mrtev ali preprosto izginul, se je najhuje sprijazniti s tem, da se nas v svojem odhajanju ne spominja. Žalujoči ne trpi toliko zaradi svojega poslavljanja kot zaradi dejstva, da je edini, ki se poslavlja. Evridika, ki se, pa četudi ji je bilo dovoljeno ponovno oditi iz Hada, ne spominja Orfeja, je najgrozljivejši odgovor na žalovanje.

A zakaj se ga ne spominja? Natanko to vprašanje konstituira enigmo. To uganko nam lahko – deloma in le v kosih, brez dvoma – pomaga razrešiti Dreyerjeva mojstrovina Beseda (Ordet, 1955). Zasnova filma se ne razlikuje dosti od zgodbe o Orfeju in Evridike. Živel je kmet, neveren protestant, in njegova žena, in njuni otroci. Zbolela je … Ona je umrla … Vse, kar je ostalo od nje, je telo, ki leži v mrliški veži. A nenadoma se zgodi čudež: ko so vsi mislili, da je že skorajda odšla, in ko se mož skloni k njenemu truplu, mu njene roke pričnejo odgovarjati v objem: ponovno je oživela. Žena živi. Evridika je vstala od mrtvih. A tako kot je Rilke položil vso pozornost svoje pesmi na njo, na njen odziv, tako tudi Dreyerjev pogled zdrsi k njenemu obrazu. Dreyerja ne zanima vzhičenje moža vpričo žene, ki je ponovno oživela, temveč njeno življenje. Gledalec vidi natanko to: njeno ponovno vstalo življenje, ki je vstopilo ponovno v čutnost. Poglejte si linkani posnetek, bodite pozorni na prvo gesto, ki jo napravi pravkar odrešena. Na njenem obrazu ne boste videli vzvišenosti nebeškega bitja ali svetosti od mrtvih vstale, temveč obsceno čutnost: njena prva gesta ni niti križ na prsih niti vzdihljaji v spominih na Boga, temveč meseno poljubljanje moža. Iz tega sestoji vsaka vrnitev med žive. Vrniti se v življenje ne pomeni več kot: ponovno biti telesen, ponovno se potopiti v afektivnost lastnega telesa. Vse stvari, ki se vrnejo med nas, se vedno vrnejo med nas tako, da se ponižajo v milje, v katerem mi živimo. Vrniti se v življenje pomeni biti prenapet od veselja nad tem, da si zopet telo, in nič več kot telo. Telo ni nič drugega kot duh, ki se je vrnil.

V tem je smisel Evridike. Predstavljajte si njeno življenje, ki v svojih korakih zasluti ponovno vstali ritem lastnega srca. Vprašajte se, ali bi bila vaša dlan zmožna česa več – ali manj – kot Evridikina neskončna občutljivost, ko je začutila Hermesovo roko. Ponovno je stopila v čutnost. Tokrat ni nič več kot telo. Orfej …? Kdo je to? Kdo je obrnil name svoj pogled? Jaz sem le svoje telo. Le to se je vrnilo.

orpheus_and_eurydice-400.jpg

  • Share/Bookmark

Poduhovljeni šund ali še eno bralno razočaranje

Torek, September 29th, 2009

02Oskar_und_die_Dame_in_Rosa_01.jpgVedno znova in znova se presenečam. Ko sem se pred nekaj dnevi sprehajal po bogato založeni avstrijski knjigarni, sem se zavedel, kako dolgo že nisem bral v nemščini. Odločen, da si naposled priskrbim novega branja, sem pričel pozorneje pregledovati police. Med iskanjem sem si zamislil koncept knjige, ki bi mi najbolj ustrezala: kratka, zabavna in preprostega jezika. Če bi nemščino znal bolje, mi takšnih omejitev seveda ne bi bilo treba postavljati; branje Ingeborg Bachmann za zdaj ostaja še neuresničljiv projekt. Tako sem se na koncu odločil za Oskar und die Dame in Rosa, prevod uspešnega pisemskega romana francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta.

Ker sem užival ob njegovih kratkih zgodbah, sem upravičeno pričakoval, da se mi Schmitt tudi s krajšim romančkom ne bo izneveril. Welch ein Irrtum! Že sama premisa napoveduje krmarjenje z bralčevimi čustvi: Oskar, junak romana, je desetletni deček, ki umira za levkemijo. Starši mu ne želijo povedati resnice, da so bile operacije in zdravljenja s citostatiki zaman; zdravniki povešajo pogled: ne vedo, kaj bi rekli, zato raje molčijo. Oskar najde edinega zaveznika v požrtvovalni »Omi Rosi«, gospej, ki nekajkrat tedensko skrbi zanj in druge hudo bolne otroke. Ko jo vpraša, ali bo umrl, Oma molči, to pa ni molk izmikanja, temveč molk pritrditve: »das war ihre Art, ja zu sagen«. Pri Babici pa nikoli ni vse tako zelo črno: Oskarja zabava z namišljenimi zgodbami iz časov, ko se je profesionalno ukvarjala z rokoborbo, dečku pa še predlaga, da začne pisati pisma Bogu.

Po začetnem omahovanju se Oskar loti pisanja. Z vsakim pismom si olajša dušo in srce; Bogu pripoveduje o svojih strahovih, veseljih, druženju z vrstniki in igri, kjer se – da bi lahko okusil življenje v svoji celosti – vsak dan postara za deset let. Tako umre šele pri stodvajsetih, z vero in brez obžalovanj.

Schmittov roman je moralka z ironičnim sporočilom: do umirajočega, ki si namesto izmikanja želi le iskrenosti, morate biti odkriti. Ne okolišite, ne bojte se niti njega niti njegove bolezni. Namesto pravljic, da bo ozdravel, ga raje zavajajte z zgodbicami, ki se vam niso nikoli primerile, in Bogom, v katerega do samega konca sami niste verjeli. Drži, na koncu romana, po Oskarjevi smrti, Babica razkrije, da ji je to čudovito prijateljstvo pomagalo, da je začela verjeti v Boga. Z drugimi besedami – ko se je domislila ideje pisanja Bogu, vanj še sploh ni verjela.

Babičinega pisma ne gre jemati kot skesano izpoved. Schmitt ne priznava, da je umirajočega otroka navsezadnje le treba zaščititi z izmišljijami, prav narobe: babičine besede so avtorjev poskus razviti svojo patetiko do konca, bralca ganiti do solz. S tem pa se Schmitt ujame v zanko lastnih prepričanj: eni nimajo pravice lagati, da bi ljubljeno osebo zaščitili pred resnico, drugim pa je ta pravica dana.

Tako je pač s tem poduhovljenim, best-selling šundom. Poln je lukenj, ki pa jih skuša zakrpati s poceni sentimentalnostjo in osnovnošolskim modrovanjem. Kje si, Ingeborg Bachmann?

  • Share/Bookmark

Jaz, bralec

Četrtek, Avgust 27th, 2009

V želji, da bi ohranil zastavljeno večplastnost bloga, sem se odločil odpreti rubriko. Poimenoval sem jo Bralni dnevnik, v njej pa bom vsak konec meseca zvesto poročal o prebranih knjigah in stripih. Z vami bom delil svoje poglede in stališča, nizal vzporednice med fikcijo ter svojim življenjem, tu in tam pa bom navrgel tudi kaj fun trivie.

Prav bi bilo, da vam najprej, kot uvod v vse prihodnje objave, predstavim svoje bralne navade in preference. Z discipliniranim branjem sem začel v zgodnjih najstniških letih, času, ko se je treba boriti z mladostno domišljavostjo. Spomnim se še prve knjige, ki je name naredila velik vtis: Beli očnjak Jacka Londona je prebudil v meni pustolovskega duha in močno vplival na uporniška leta, ki so sledila. Moja bralna strast, že spočetka velika, se je tako le še večala; prebral sem vse, kar mi je padlo pod roke, bodisi Zveste prijatelje, doktor romane ali Čehovo dramatiko. Razvil sem navado večernega branja, udobno pokrit v svoji postelji, čemur se še danes rad predajam.

Potem je prišla angleščina, prevladujoči jezik v moji osebni knjižnici. Začel sem s poduhovljenim šundom iz šole Carlosa Castanede, kmalu pa presedlal na izključno pustolovske romane, ki so bili nekakšna predpriprava na špehe iz fantasy žanra. Ti so me s svojimi zgodbami o zmajih in čarodejih tako prevzeli, da za določen čas nisem maral za karkoli drugega. Obsedenost je trajala, vse dokler nisem odkril Johna Steinbecka in njegovih Sadov jeze. To je bil Roman, prvo véliko delo, ki mi je prekrižalo pot. Z nezaupljivostjo do svojih zmožnosti sem se lotil tega velikega podjetja; bogata deskriptivnost in vključitev ruralne govorice sta v meni zbujali strah, me silili k vdaji. Il a fallu du cran, du courage et du temps, če si lahko sposodim Dalido, da sem premagal strah pred ameriško klasiko.

Ko sem postal domač v angleškem jeziku, sem vajo ponovil z nemščino, francoščino in španščino. Med temi potmi obstajajo razločki, pri vseh pa je šlo za isto poanto – trmasto vztrajanje do dokončnega izničenja strahu. Danes še kar največ berem v angleščini (približno 40%), sledi francoščina (30%), za njo španščina (15%),  preostalo petnajsterico pa predstavljajo nemščina in drugi jeziki.

Knjige si sposojam, kupujem v knjigarnah – fizičnih in spletnih -; berem jih sede, leže, doma, v vlaku in med predavanji. Mislim, da sem že presegel tisoč prebranih knjig, če ne, pa moram biti že presneto blizu. Moje bralne seanse trajajo od nekaj minut do številnih ur. Najljubši avtorji: Dostojevski, Flaubert, Moravia, Butor, Calvino, Hamsun, Joyce in Bernhard. Prisegam na dvajseto stoletje. Ne uporabljam bralnih zaznamkov, s knjigami ne ravnam vedno lepo. Največ vem o francoski romantiki in ruskem realizmu. Ultimativni pregrešni užitek: Amélie Nothomb (prebral vsa dela). Najljubša neleposlovna dela: Heidegger – Bit in čas, Parmenid; Descartes – Meditacije; Berkeley – Trije dialogi med Hylasom in Philonousom; Freud - Vic in njegov odnos do nezavednega; Kierkegaard – Strah in drget; Michelet – Zgodovina francoske revolucije; Leibniz – Monadologija; Châtelet – Živeti in misliti kot prašiči. Nepozabno doživetje: Belle du Seigneur Alberta Cohena. Bralni rekord: devet knjig v enem tednu.

Toliko besed za eno preprosto dejstvo – rad berem. Bralci mojega nekdanjega bloga veste, da sem tudi filmofil, a filmi zame niso kaj več od preganjanja dolgčasa. Knjige, te pa so nekaj drugega; zame predstavljajo strast, predanost, napor in užitek. Zadovoljujejo tako mojo vedoželjnost kot željo po sprostitvi.

Nikoli ni prepozno pričeti z branjem. Če je kaj verjeti Borgesu, so nebesa ena sama velika knjižnica. Ne sliši se slabo, pravim jaz – bralec.

avtorska (Sečoveljske soline)

  • Share/Bookmark

Umetnostna teorija malo drugače

Torek, Avgust 18th, 2009

Ko sem na svoji delovni mizi, sicer pojmu nereda, nedavno tega zapazil neko knjigo v francoščini, sem sredi sobe obstal. V začudenju sem jo nekaj hipov motril in skušal ugotoviti, od kod se je vzela. Morda sem jo kupil v Konzorciju, sem pomislil, ali pa naročil na Amazonu, in potem nanjo preprosto pozabil.
Imenovala se je On n’y voit rien, avtorja Daniela Arassea, naslovnico pa ji je krasila Picassova slika. Po preučitvi hrbtne strani sem izvedel, da gre za zbirko študij slik starih mojstrov, kot so Velázquez, Tizian in Tintoretto. “Ecrit par un des historiens d’art les plus brillants d’aujourd’hui,” dis donc, ça promet ! Razkomotil sem se na naslanjaču in se lotil branja.

Že čez nekaj ur je knjiga prebrana počivala na nočni omarici. Dvesto strani resda ni veliko, prvič pa se je primerilo, da sem tako dolžino prebral in one sitting. Na načelni ravni umetnostna teorija pač ni vznemirljivo branje, kaj šele neusahljiv vir humorja; ravno to in še več pa je uspelo Arasseu, avtorju z nezgrešljivo ljubeznijo do svoje stroke. Knjiga obsega šest poglavij, v petih se avtor loteva analiz posameznih del, eno pa je posvečeno dvoznačnosti razpuščenih las Marije Magdalene. Raznolik značaj Arassove ustvarjalnosti se kaže že v sami formi: poglavja piše v obliki pisem, dialogov in tretjeosebnih pripovedi. Jezik se giblje od akademske zadržanosti do igrivih vulgarizmov, ki nas vselej presenetijo nepripravljene. Avtor nemalokrat zaide v močne ekskurze, ki pa bolj kot motijo spravljajo v prešeren smeh.

Kaj je Tintorettovega Vulkana tako prevzelo, da ne opazi slabo skritega ženinega ljubimca? Kaj počne polž na samem robu del Cossinega Oznanila? Zakaj pri Brueghlu starejšem Marija razkazuje trem kraljem sinovo mednožje? Je Tizianova Urbinska Venera zares le pin-up girl za izbrani okus, kot se ji rado pripisuje, ali pa zajema še druge, nevidene razsežnosti? V vsaki obravnavani sliki obstaja dialektika videnega in nevid(e)nega, odkritega in skritega (on n’y voit rien). Arasse najraje ubira, navkljub svoji bogati erudiciji, metodo »umetnostnega detektiva«, komičnega vohljača po zgledu literarnih junakov Wilkieja Collinsa, ki vseeno premore trenutke zbrane resnosti.

On n’y voit rien bralcu zagotavlja ure neprekinjene zabave in obilo napetosti ob razreševanju skrivnosti starih mojstrovin. Knjigo lahko brez pomišljanja okličemo za biser umetnostne zgodovine/teorije. Je drugačna in prav je tako.

uinuu7

Tizian, Urbinska Venera, 1538

  • Share/Bookmark