Arhiv za ‘ muzika’ Kategorija

Ples metafizike z grofom Drakulo

Torek, Marec 2nd, 2010
YouTube slika preogleda

On rate toujours la bonne époque.

  • Share/Bookmark

Prazni govor

Nedelja, Februar 21st, 2010

Če človek, ki je vse življenje poslušal Zahodno glasbo, nenadoma prisluhne indijski ali kitajski klasični glasbi, se pogosto zgodi, da ne more razbrati ničesar, kar bi spominjalo na temo ali motiv. Pohlepno zasleduje nastavke nekega napeva, le zato, da ga nato ponovno izgubi v toku, v katerem njegovo uho ne more razbrati ničesar stalnega. Tako je vsaj z mano: če poslušam indijsko glasbo, ne slišim motivov, temveč golo tonaliteto. To, kar slišim, je gola možnost glasbe; glasba pred vsakim motivom.

Nekaj podobnega se včasih zgodi z jezikom. Tako kot nekatere skladbe ne sporočajo nobenega motiva, temveč tonaliteto, tako se tudi v nekaterih pogovorih ne zgodi nobena izjava, temveč sam jezik. Tej prikazni se pogosto reče prazni govor. V praznem govoru ničesar ne zatrjujem, sporočam, zavračam, indiciram, namigujem; nikogar ne zavračam ali prepričujem, nikomur ničesar ne prepovedujem ali dovolim. Zaradi navade tega govora ne prepoznamo, ko ga govorimo, a vendarle – pomislimo:

»Ja, saj ti pravim. Kurc, tako je, nimaš kaj. Včasih je treba, spet drugič pa …«
»Poglejte, vi veste, da so to pomembna vprašanja, ki jih ne kaže zapostavljati. Glejte, to ni kar nekaj.«
»Si v redu? Tako je to, veš, da, da.«

Ti primeri zvenijo slabo, ko jih zapišem. Potrebno jih je slišati, da ugotovimo, kaj se v teh besedah sploh pokaže: v njih ni več jezik medij, v katerem se artikulirajo izjave – vse prej so izjave tiste, ki služijo kot opora za udejanjenje jezika, tona govora, modulacije. Izjave se v praznem govoru tvorijo zato, da se izreče jezik sam. Nekaj prekrasnega je na tej ideji, če pomislimo na nek drug glasbeni ekvivalent tega trika: predstavljajmo si skladbo, napisano zato, da bi se prvič slišalo, kako zveni klavir v resnici (prazni govor: izjave, v katerih pride na plan pravi glas nekega jezika).

rifjdijdi3

  • Share/Bookmark

Moj prvi avtogram

Nedelja, Oktober 4th, 2009

Konec meseca prihajata k nam Chick Corea in Stanley Clarke, eni največjih imen fusion jazza. Coree, pianista/klaviaturista, ki je svojo plodno kariero začel v šestdesetih in sodeloval pri številnih jazzovskih klasikah, pač ni potrebno posebno predstavljati. Kot Herbie Hancock, še en velikan iste generacije , se je najprej gibal v varnih vodah, pozneje imel pomembno vlogo pri Milesovi električni fazi, vseskozi pa razvijal svoj lasten zvok, ki je prišel do polnega izraza na njegovih solo albumih. Ustanovil je tudi legendarni fusion bend Return to Forever, z basistom Clarkom kot edino zanesljivo stalnico v viharju menjavanja članov.

Med čakanjem na the koncert se razvajam z manjšimi atrakcijami. V četrtek sem bil v Cankarju, na prekrasnem večeru klasične glasbe. Igrali so Cigliča, Brucha in Beethovna; dirigiral je Emmanuel Villaume, na violini pa je solirala neka prelepa Azijka. Njeno ime sem izvedel šele ob koncu koncerta, ko sem polistal po brošuri. Hot damn, saj to je Sarah Chang! Pred leti sem veliko poslušal njen debi, priročno poimenovan kar Debut, ki ga je posnela pri komaj devetih. Včasih doživljam kar nekakšen presežni užitek, ko poslušam táko mlado osebo, kako s svojim še neizbrušenim talentom presega vse moje odlike, glasbene in neglasbene.

V Gallusovi dvorani je torej nastopila Sarah Chang, sem ugotavljal med odhajanjem, in igrala je božansko. Pozneje so mi rekli, da je med vmesno prekinitvijo podpisovala svoje albume, a nič zato, po spletu srečnega naključja se je znašla pred mano, mi namenila prijazen smehljaj in podpisala brošuro.

Pred tem avtogramom sem dobil le še enega, namreč od Tine Gorenjak, v kar pravzaprav nisem več docela prepričan. Pred mnogimi leti je, če me spomin ne vara, na Celjskem gradu igrala v Veroniki Deseniški, jaz in nekaj kolegnarjev iz domače soseske pa smo po koncu predstave zbirali pogum, da jo prosimo za avtogram. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, ali smo namero uresničili, zato je, for the record, podpis Sarah Chang moj prvi avtogram.

Bom imel isto srečo tudi pri Corei? Kdo ve, lahko pa rečem, da sem zadovoljen že s tem, kar imam.

  • Share/Bookmark

Žabarske melodije

Sreda, September 23rd, 2009

Vsak francist na neki točki spozna, da se spreminja v »žabarja«. Da ne bo pomote – pod to hudomušno oznako (ne jemljite je preresno) uvrščam osebke, duhovno povezane s Francijo, po potrebi pa kar tudi pristne Francoze. Ne bom si pljuval v lastno skledo: o njih bom govoril lepo, saj se tudi sam počasi navzmemam njihovega duha in načina življenja.

Prvi simptom žabarstva sem pri sebi opazil, ko sem se nekoč, med pripravljanjem večerje, urezal v prst in zarjul: “aïe !” Zledenela mi je kri; v prvobitni grozi sem si šepnil sam vase, ah, pa saj sem Slovenec, kaj takega ja ni mogoče. Kmalu sem se pomiril in na prigodo bi povsem pozabil, če se ne bi čez čas spet ponovila. Po večih takih incidentih, kjer navadni Slovenec uporabi slovenske medmete, jaz pa francoske, sem si naposled moral priznati, da se spreminjam v žabarja.

Končno potrditev, da se moje stanje le še slabša, sem dobil danes, ob gledanju videa La Menteuse Carmen Marie Vega. To je eden tistih komadov, ki sem jih še pred kratkim zaničeval; njihovo bistvo bi lahko zvedel na opis navihano-domišljavi. La Menteuse je štikelc z navihano pevko, navihanim besedilom in navihanim videom, vse skupaj pa je lično zapakirano v šatuljico brezsramne pretencioznosti. Prva misel, ki se mi je utrnila po ogledu videa, je bila: kje lahko dobim ta komad?

Ne obsojajte me, trudil sem se, a na koncu izgubil boj z žabarstvom. In ne pozabite: ça peut aussi vous arriver !

http://www.vimeo.com/6444558
  • Share/Bookmark

V družbi starodavnih vinilk

Sobota, Avgust 29th, 2009

Splača se preživljati vikende v rodnem mi mestu. Poleg idealnih učnih pogojev in prijetne družinske atmosfere imam možnost vohljati po knjižnih in glasbenih zbirkah svojih staršev. Danes sem se odločil, da po mnogih letih spet odprem omaro z očetovimi vinilkami. Skorajda sem že pozabil, kakšno glasbo je poslušal v mladosti; že lep čas najbolj uživa ob smooth jazzu in Astrud Gilberto, tako da sem nehote zgradil predstavo, da ga takšna glasba spremlja že vse življenje.

Ne bi se mogel bolj motiti. Ob preučevanju njegovih vinilk sem po dolgem času zopet ugotovil, kako raznoliko glasbo je poslušal. Veliko je rocka in folka, moč je najti tudi (kvaliteten) new age, dostojno pa sta zastopana tudi jazz in klasika.

Sledijo slike highlightov zbirke. You know the drill – za povečavo kliknite na slike.


EDIT: slike so absolutno prevelike; v prihodnjih dneh jih bom resizeane spet objavil

Približno polovica zbirke. Na levi, sredi naslovnice, se vam nasmiha Jacqui McShee, pevka britanske grupe Pentangle. Le kaj vse se še skriva v kupu preostalih albumov? (več …)

  • Share/Bookmark

Jojmene, kaj sploh še poslušati?

Torek, Avgust 25th, 2009

V svojem življenju, zlasti zadnjih nekaj let, sem izkusil že obilo raznolike glasbe. V zgodnji mladosti sem poslušal predvsem rock in pop, koncem gimnazije se navdušil še nad jazzom in klasiko, v študentskih letih pa svoj eklektični okus prignal do ekstremov. Moje poslušalske navade so postale nabrekla gmota mnogoterih žanrov, jezikov in čustev.

V čem torej tiči problem? Naveličal sem se glasbe, voilà tout. Minili so časi, ko sem se ob novoodkritih albumih predajal afektom; stare navade zabubiti se v posteljo s slušalkami, priklopljenimi na glasbenimi stolp, ne obnavljam več; celó surfanje po glasbeni strani Last.fm mi ne nudi več užitka. Če sem še pred kratkim vneto poslušal fado in brazilsko popularno glasbo, sem ju zdaj že pošteno sit. Tudi veselje, ki je spremljalo spoznanje o zadostnem razumevanju besedil, če sem se le malo potrudil, ni trajalo dolgo. Zdi se, da sem luzitanski užitek izžel do kraja.

Kaj pa druge zvrsti? Kot francist imam šansonov že vrh glave. Françoise Hardy me dolgočasi; tisto njeno ležerno svetobolje, s katerim me je navduševala, se je razpustilo v malomeščanska tarnanja pozabljene generacije. France Gall, ki s takó očarljivo naivnostjo, sem včasih menil, prepeva perverznosti Sergea Gainsbourga, ne dosega več želenega učinka. Na Juliena Clerca raje sploh ne pomislim. Cenjeni kantavtorji, kot so Brel, Brassens, Ferré in Vian, mi zvenijo vsi enako.

Nemški šlagerji so svojčas bili moj najljubši guilty pleasure. Brezsramni kič Roya Blacka, Marianne Rosenberg in Juliane Werding po plati komične cenenosti resda sodi v sam vrh, že zdavnaj pa me več ne zabava. Zahodnoazijskega popa sem se hitro naveličal, takozvani world music me zvečine spravlja ob živce, ob elektronski glasbi se počutim trapasto, avantgarda z založbe Tzadik pa me tudi ne zanima več.

No, jazzu in klasiki, svojima najljubšima žanroma, se nikakor ne mislim odreči. Še vedno si rad zavrtim kakega Mingusa, Coltranea ali Hilla, žal pa njihova dela poznam že na pamet; rad bi se vrnil v čas, ko sem jih šele začel odkrivati, da bi spet podoživljal vsa tista drobna presnečenja in nepotvorjena čustva. Med drugimi izvajalci, tako starimi kot novimi, je težko najti talente, ki bi se lahko merili z Veliko trojico. Dalje, pri klasiki obstaja določeno število skladateljev in izvajalcev, ki so mi še vedno pri srcu, ne grabi pa me več žilica po odkrivanju nove glasbe. Ko sem nazadnje raziskoval avtorje prejšnjega stoletja, sem se sprehajal od razočaranja do razočaranja. Do nadaljnjega se bom tolažil z Martho Argerich.

Pod črto bi ugibal, da je za vso to naveličanost in neodprtost za nove izvajalce krivo downloadanje s Soulseeka prepogosto kupovanje preko spleta. Morda zaradi tako razbohotenega konzumiranja glasbe ni več priložnosti, da bi se v miru posvetil nekemu albumu, ga dodobra preposlušal in dopustil, da se »me prime«. Kaj če bi vsak teden poslušal le pet ali šest različnih albumov in pospravil svoj iPod, ki me zapeljuje z obsežnim spominskim prostorom, kulturo nezbranega konzumiranja in zavračanja tradicije? Glasbeni stolp sem skoraj že prenehal uporabljati, na očetovi zbirki vinilk pa se že lep čas nabira prah.

Vredno je poskusiti, že samo zaradi tega, da bi se znal spet smejati Royu Blacku. Do takrat pa si lahko, kot vsi drugi vpet v digitalizirano življenje, tolažeče ponavljam: du bist nicht allein, du bist nicht allein

hhhhh78

Philippe Halsman, Dalí Atomicus, 1948

  • Share/Bookmark