Arhiv za ‘ šaljenje brez šala’ Kategorija

Fry & Laurie

Petek, Marec 19th, 2010
YouTube slika preogleda

Kaj mi je všeč pri šovu A Bit of Fry and Laurie:

  • Neguje danes že skoraj preživeti “koncept smešnega šova”, se pravi šova, ki je dejansko smešen (v nasprotju s šovi konceptualno-nehumornega značaja, kot so npr. Father Ted, Absolutely Fabulous in South Park)
  • Ne vsebuje nujnosti, tiste  nadležne sujet supposé être drôle mentalitete, ki te obvezuje, da se smejiš, pa čeprav ni smešno (Monty Python)
  • Humor ni posiljen, razvlečen ali zastarel (kot večina pythonovskih skečev)
  • Ve, da ni Černi gad in to tudi ne poskuša biti
  • Poudarek na samem deliveryju
  • it has Hugh Laurie
  • Share/Bookmark

[fotostrip] Gorčica

Nedelja, Marec 14th, 2010

navdih: Podeželana (The out of Towners, 1970, Arthur Hiller)

  • Share/Bookmark

[fotostrip] Urbana tragedija enodejanka

Nedelja, Marec 14th, 2010

  • Share/Bookmark

Zagonetka dneva

Nedelja, Marec 14th, 2010

Če obstaja neka višja Previdnost, če privzamemo, da postoji natančna umerjenost vesolja, kozmološki red, kako je potem možno …

  • Share/Bookmark

Deset družbeno nerodnih pingvinov

Ponedeljek, Februar 22nd, 2010

Socially awkward penguin je moj najljubši internetni meme. V sebi združuje 4chanovsko odbitost in seinfeldovski humor vsakdanjika; beleži vse tiste banalne, drobcene faux pase, ki pa vse premnogokrat pošteno zaskelijo. Vzel sem si četrt ure in ustvaril svojih deset (NB: vsi ne temeljijo na osebnih izkušnjah). Enjoy.

(več …)

  • Share/Bookmark

Dve najlepši besedi, ki ju lahko slišiš

Sobota, Februar 13th, 2010

Ni maligno.

Woody Allen

woody_allen_2.jpg

  • Share/Bookmark

O video igrah

Četrtek, Februar 11th, 2010

Te dni me malo muči zdravje, zato se držim doma. Veliko berem (Gombrowicz, sv. Avguštin, Husserl), tu in tam pogledam kak film, igram pa tudi video igre. To je aktivnost – če ji lahko tako rečemo -, ki jo gojim že od malih nog; opravil sem pot od komodorca pa vse do vabljivih špilov za XBox 360, najboljše igralne konzole te generacije.

Igram zvečine novejše naslove, pa ne iz kakega posebnega razloga. No, morda sem postal enostavno prelen za zafrkavanje z emulatorji in podstrešno iskanje zaprašenih iger. Kaj bi mi to prineslo, ko pa se lahko grem takoj zastrupljat z Gears of War 2?

Bolezen, prinašalka dolgčasa, pa me je napeljala k temu, da sem naposled le pobrskal po zbirki starejših iger, točneje računalniških. Tako sem naletel na Heroes of Might and Magic 3, klasiko igranja domišljiskih vlog.  Že ob samem pogledu na naslovnico me je popadla močna nostalgija; spomnil sem se na svoje nabolj gikaste čase, ko sem mladostnik z družbo na morju ves čas posvetil le tej prevzvišeni igri. Težko je z besedami opisati privlačnost dolgotrajne gradnje mest, odkrivanja okolja in seveda upravljanja s heroji, oboroženimi s številnimi beštijami ter čarovnijami. Na papirju se zdi koncept resda premalo izviren, da bi zares vžgal; kako drugače pa je s samim igranjem, ko nas igra posrka povsem vase.

Že med igranjem tretje kampanjske misije pa so se mi porodile težave.  Zavedel sem se, da me igra premaguje, da nisem dovolj taktičen, da bi preživel in osvojil vse sovražne gradove. Sem se v zadnjih letih poneumil? Ne, pač pa so me novejše igre odvadile misliti med igranjem.

Novotarije à la Modern Warfare 2, Resident Evil 5 in Gears of War 2 so igre trenutka. Čeprav znajo biti težke, sestoji njihova igralna filozofija v neskončni verigi preizkusov spretnosti oz. refleksivne odzivnosti. Povedano jasneje: ko smo opravili s spopadom, preidemo na drugega in prvi je  tako že pozabljen, zavržen. S Heroji moči in magije pa je povsem drugače: lahko se nam zdi, da nam gre dobro, potem pa čez petdeset potez izvemo, da je bila vsa naša taktika zastavljena napačno in ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek misije.

Igre trenutka znajo biti naporne, pa čeprav ob njih nemisleči sedimo. Ob neprestani akciji, ponekod celo pornografiji nasilja, osebno ne morem zdržati dlje kot uro. Novodobne igre ali vzdržujejo prepričanje, da smo igralci brezumni zombiji, ali pa da smo tako telesno leni, da smo se voljni gibati le ob njihovi pobudi. Z Nintendom je isto kot z žvečilkami: najprej se povzdiguje ugodje, potem zdravje. Za delanje sklec zdaj potrebujemo pripravo, brezžično priklopljeno na igralno konzolo. Namesto da bi se kot normalni ljudje šli ven razgibavat, raje iščemo izgovore in po dnevni sobi mahamo z daljincem, ki na televiziji privzame obliko teniškega loparja.

Igričarska industrija ubira nove poti, a jaz ji ne bom sledil. Raje grem tuhtat, kako bi zavzel Steadwick, grad heroja Kendalla.

battle_2.jpg

  • Share/Bookmark

Mange so se mi priskutile

Ponedeljek, Oktober 12th, 2009

Prejšnjo noč sem pred spanjem še malo brskal po internetu. Zakaj ne bi zaigral nekaj partij šaha, sem si rekel, in zagnal program s kraljevsko igro. Po dveh zmagah in enem remiju so se mi začele že zapirati oči; zaključil sem z igro, tik pred izklopom računalnika pa sem se spomnil še na priporočilo, naj počekiram neko stran z obsežno knjižnico manga skenov.

Mange in animeji niso moja stvar. Sicer obstajajo izjeme, kot sta Nausicaa in Duh v školjki, vsekakor pa raje posegam po evropski produkciji. Zato se je tolikanj bolj čuditi, da me je prvi zvezek kultne kiberpunkovske serije Gunnm povsem prevzel. Izvrstna risba, pritegljiva zgodba in good ol’ ultraviolence so le nekaj adutov, na katere stavi manga, ki je ujela pozornost samega kralja novodobnih spektaklov Jamesa Camerona.

Za nakup novih zvezkov pa se nisem odločil. Zakaj? Prvič, prvi del je elegantno zaokrožena celota, ki kar vabi k vnovičnim branjem. Drugič, dobro sem se zavedal, da se ga ne da preseči: negativec Makaku, ostudni črv, ki si sposoja tuja telesa, je najimpresivnejši lik, ki sem ga kdaj zasledil v svetu mange; ves koncept junakinje Gally, amnezične kiborginje z zlatim srcem, pa je pretil, da se bo kmalu izpel. Zakaj torej kupovati nove zvezke, ki bi me le razočarali?

Vrnimo se k strani z manga skeni. Po začetnem razgledovanju sem se nenadoma domislil, zakaj ne bi kar tako, ko je že vse tu zastonj, prebral drugega dela Gunnm. Ko sem pričel z branjem, je ura kazala petnajst minut čez polnoč – končal sem okoli tretje, ko sem prebral še zadnji, deveti del serije. Z razbolelimi očmi in blažjim glavobolom (hja, nisem več vajen nočnega geekanja) sem sprevidel, da so se vse moje zle slutnje uresničile. Upal sem, da se to ne bo zgodilo, a vendar – kot se spodobi za mange, se pojavijo prisiljene romance, nadležni sidekicki, glittery humor, štorija pa na koncu zapade v čisto metafiziko, kjer se prepletajo sanje, domišljija in znanost.

Ne gre poudarjati, da sem nad stvarjo zelo razočaran. Avtor Jukito Kiširo bi naj bil med snovanjem zadnjih zvezkov močno bolehal, kar se še kako pozna; nespregledljivo je tudi umetno podaljševanje, ki Gally zagotovlja številna vstajenja od mrtvih, bralca pa spravlja v stanje, ko le še z obupom čaka na konec.

Z gotovostjo lahko rečem, da so se mi mange priskutile. Okej, znaten del krivde pade na moj nepremišljeni bralni overdose, vseeno pa mislim, da s počasnim, priložnostnim branjem stvari ne bi bile močno drugačne. Preostane mi le še, da v slovo izrečem en masten sajonara!

BattleAngelAlita.jpg

  • Share/Bookmark

Žabarske melodije

Sreda, September 23rd, 2009

Vsak francist na neki točki spozna, da se spreminja v »žabarja«. Da ne bo pomote – pod to hudomušno oznako (ne jemljite je preresno) uvrščam osebke, duhovno povezane s Francijo, po potrebi pa kar tudi pristne Francoze. Ne bom si pljuval v lastno skledo: o njih bom govoril lepo, saj se tudi sam počasi navzmemam njihovega duha in načina življenja.

Prvi simptom žabarstva sem pri sebi opazil, ko sem se nekoč, med pripravljanjem večerje, urezal v prst in zarjul: “aïe !” Zledenela mi je kri; v prvobitni grozi sem si šepnil sam vase, ah, pa saj sem Slovenec, kaj takega ja ni mogoče. Kmalu sem se pomiril in na prigodo bi povsem pozabil, če se ne bi čez čas spet ponovila. Po večih takih incidentih, kjer navadni Slovenec uporabi slovenske medmete, jaz pa francoske, sem si naposled moral priznati, da se spreminjam v žabarja.

Končno potrditev, da se moje stanje le še slabša, sem dobil danes, ob gledanju videa La Menteuse Carmen Marie Vega. To je eden tistih komadov, ki sem jih še pred kratkim zaničeval; njihovo bistvo bi lahko zvedel na opis navihano-domišljavi. La Menteuse je štikelc z navihano pevko, navihanim besedilom in navihanim videom, vse skupaj pa je lično zapakirano v šatuljico brezsramne pretencioznosti. Prva misel, ki se mi je utrnila po ogledu videa, je bila: kje lahko dobim ta komad?

Ne obsojajte me, trudil sem se, a na koncu izgubil boj z žabarstvom. In ne pozabite: ça peut aussi vous arriver !

http://www.vimeo.com/6444558
  • Share/Bookmark

Jojmene, kaj sploh še poslušati?

Torek, Avgust 25th, 2009

V svojem življenju, zlasti zadnjih nekaj let, sem izkusil že obilo raznolike glasbe. V zgodnji mladosti sem poslušal predvsem rock in pop, koncem gimnazije se navdušil še nad jazzom in klasiko, v študentskih letih pa svoj eklektični okus prignal do ekstremov. Moje poslušalske navade so postale nabrekla gmota mnogoterih žanrov, jezikov in čustev.

V čem torej tiči problem? Naveličal sem se glasbe, voilà tout. Minili so časi, ko sem se ob novoodkritih albumih predajal afektom; stare navade zabubiti se v posteljo s slušalkami, priklopljenimi na glasbenimi stolp, ne obnavljam več; celó surfanje po glasbeni strani Last.fm mi ne nudi več užitka. Če sem še pred kratkim vneto poslušal fado in brazilsko popularno glasbo, sem ju zdaj že pošteno sit. Tudi veselje, ki je spremljalo spoznanje o zadostnem razumevanju besedil, če sem se le malo potrudil, ni trajalo dolgo. Zdi se, da sem luzitanski užitek izžel do kraja.

Kaj pa druge zvrsti? Kot francist imam šansonov že vrh glave. Françoise Hardy me dolgočasi; tisto njeno ležerno svetobolje, s katerim me je navduševala, se je razpustilo v malomeščanska tarnanja pozabljene generacije. France Gall, ki s takó očarljivo naivnostjo, sem včasih menil, prepeva perverznosti Sergea Gainsbourga, ne dosega več želenega učinka. Na Juliena Clerca raje sploh ne pomislim. Cenjeni kantavtorji, kot so Brel, Brassens, Ferré in Vian, mi zvenijo vsi enako.

Nemški šlagerji so svojčas bili moj najljubši guilty pleasure. Brezsramni kič Roya Blacka, Marianne Rosenberg in Juliane Werding po plati komične cenenosti resda sodi v sam vrh, že zdavnaj pa me več ne zabava. Zahodnoazijskega popa sem se hitro naveličal, takozvani world music me zvečine spravlja ob živce, ob elektronski glasbi se počutim trapasto, avantgarda z založbe Tzadik pa me tudi ne zanima več.

No, jazzu in klasiki, svojima najljubšima žanroma, se nikakor ne mislim odreči. Še vedno si rad zavrtim kakega Mingusa, Coltranea ali Hilla, žal pa njihova dela poznam že na pamet; rad bi se vrnil v čas, ko sem jih šele začel odkrivati, da bi spet podoživljal vsa tista drobna presnečenja in nepotvorjena čustva. Med drugimi izvajalci, tako starimi kot novimi, je težko najti talente, ki bi se lahko merili z Veliko trojico. Dalje, pri klasiki obstaja določeno število skladateljev in izvajalcev, ki so mi še vedno pri srcu, ne grabi pa me več žilica po odkrivanju nove glasbe. Ko sem nazadnje raziskoval avtorje prejšnjega stoletja, sem se sprehajal od razočaranja do razočaranja. Do nadaljnjega se bom tolažil z Martho Argerich.

Pod črto bi ugibal, da je za vso to naveličanost in neodprtost za nove izvajalce krivo downloadanje s Soulseeka prepogosto kupovanje preko spleta. Morda zaradi tako razbohotenega konzumiranja glasbe ni več priložnosti, da bi se v miru posvetil nekemu albumu, ga dodobra preposlušal in dopustil, da se »me prime«. Kaj če bi vsak teden poslušal le pet ali šest različnih albumov in pospravil svoj iPod, ki me zapeljuje z obsežnim spominskim prostorom, kulturo nezbranega konzumiranja in zavračanja tradicije? Glasbeni stolp sem skoraj že prenehal uporabljati, na očetovi zbirki vinilk pa se že lep čas nabira prah.

Vredno je poskusiti, že samo zaradi tega, da bi se znal spet smejati Royu Blacku. Do takrat pa si lahko, kot vsi drugi vpet v digitalizirano življenje, tolažeče ponavljam: du bist nicht allein, du bist nicht allein

hhhhh78

Philippe Halsman, Dalí Atomicus, 1948

  • Share/Bookmark