Im Westen ein bisschen Neues

Februar 15th, 2010 by beautrey

Javljam se, da na na kratko pokomentiram stanje bloga. Kot vidite, sem se vrnil h koreninam, tj. temi in glavi prvega bloga; spremenim ju, če se domislim česa boljšega. Naj še omenim, da obdobja objavljanja porajajo presenetljivo visoke obiske. Komentarji niso vselej pokazatelj dejanske slike.

Kakorkoli že, hitro se približujem koncu študija, je bosse, quoi; in berem, hengam, treniram. Prevzema me ideja erudicije, ideja stalnega nadgrajevanja in vedoželjne strasti. To pa še ne pomeni, da sem se v celoti odrekel starim užitkom: še kar ironično gledam Jamese Bonde, razčlenjujem banalnosti in poslušam Shakiro. Kdaj pa me piči tudi kaj napisati.

Vem, da sem se blogu že večkrat odrekel; če mi očitate neodločnost, vas naj pomirim, da sem v trenutkih oznanjanja konca bloganja bil vedno še kako odločen. Pogosto pa si premislim.

Skratka, tu in tam bom še pisaril. Ko me bo pač prijelo. :>

  • Share/Bookmark

Dve najlepši besedi, ki ju lahko slišiš

Februar 13th, 2010 by beautrey

Ni maligno.

Woody Allen

woody_allen_2.jpg

  • Share/Bookmark

Moji trije sveti artefakti

Februar 13th, 2010 by beautrey

  1. Nick Drake – Pink Moon
  2. Zakaj? – Morda nisem nikoli do konca prebolel introventiranega najstništva, najverjetneje pa kar zato, ker je hudičevo dober album, s čudovito naslovnico, ki kar kliče po vinilnem formatu.

  3. La Rochefoucauld – Maximes
  4. Zakaj? – Ste kdaj brali detektivsko klasiko The Moonstone Wilkieja Collinsa? Potem se najbrž spominjate Betteredgea, služabnika-pavlihe, ki bere Robinsona Crusoeja kot Sveto pismo. Še več, bere ga kot mešanico najglobljih življenskih resnic, vsakdanjega pragmatizma in lahkotne zabave ob kozarčku rujnega. Knjigo pozna na pamet; redno jo tudi citira in vsiljuje drugim. Z mano in Maksimami ni veliko drugače.

    Skupna točka klasicističnega moralista La Rochefoucaulda in sodobnikov je forma, ki preferira kračino aforizmov in maksim, temeljni razloček pa najdemo v tonu. Pisatelj plemiške krvi  je v Maksimah izrazil ves pesimizem, ki ga je premogel; z jedkim cinizom razgalja človeško dušo, bralca pa naproša, naj se pretvarja, da kritike zanj ne veljajo. Nasveta se držim in zdaj sem že v fazi citiranja maksim ob vsakdanjih priložnostih. Da, znam biti nadležen.

    Nota bene: sčasoma se je La Rochefoucauld nekoliko skuliral. V poznejših edicijah je svoje sodbe ublažil s “skoraj vsi ljudje počno to in to”, “nekateri”, “skoraj vedno” itd. Cherchez la femme.

  5. Rainer M. Rilke – Die Gedichte
  6. Zakaj? – Tisoč sto strani mojega najljubšega pesnika. Plus, knjiga je žepna in zelo lična. Če jo kdaj pogrešim, pričnem kaj kmalu zganjati paniko …

  • Share/Bookmark

Posnemam sem

Februar 12th, 2010 by beautrey

Tole je eden mojih ljubših zapisov iz CN, zato mu vračam življenje.
Danes se mi pač malo spama. :>

Med mnogimi nenavadnimi lastnostmi, ki so se v njenih naslednicah izgubile, je latinščina poznala deponentne glagole - glagole, ki so imeli aktivni smisel in trpno obliko. Ta kurioziteta mi ni zbudila večjega zanimanja, vse dokler me ni knjiga, ki jo po naključju in iz dolgčasa berem - Histoire d’une langue Marcela Cohena – spomnila, da med deponentnimi glagoli najdemo tudi “imitor” (posnemam, imitiram). Pomen “imitor” je jasen: imitiram jaz, akter posnemanja sem jaz, ki ta glagol izrekam; a vendarle končnica »-r« naznanja dejstvo, da je glagol pravzaprav formuliran v trpni obliki. Torej, “imitor”, kar formalno gledano pomeni “posneman sem”, pomeni v resnici “posnemam (jaz)”.

Zakaj je ta primer deponentnega glagola tako izjemen? Zato, ker samo dejanje posnemanja ali imitiranja temelji na dvoumnosti med dejavnim in trpnim, med tistim, ki deluje, in tistim, ki to delovanje utrpeva. Dandanes smo na to dvoumnost postali neobčutljivi, še več, posnemanje je postalo na nek način eksemplaričen primer delovanja; samo pomisliti je treba, da dejavnik, akter, v mnogih evropskih jezikih – v prvi vrsti v angleščini, kot “actor” – pomeni nekoga, ki posnema. Če hočemo posnemati, moramo biti zviti, moramo biti prihuljeni, imeti moramo igralski talent, znati moramo ustvariti iluzijo, na ljudi okoli sebe moramo znati dati vtis. Kdor posnema, je akter ali acteur par excellence.

A če poskušamo premisliti kategorijo imitiranja, bomo videli, da je smisel posnemanja kot dejavnosti v resnici nejasen, neodločljiv. Kaj počne tisti, ki posnema? Posnemajoči najprej uzre neko podobo, nek izgled, ki ga nato privzame kot videz ali kot iluzijo, da lahko nato – kot smo že zapisali – napravi lažen, varljiv vtis na druge ljudi, prav tako sposobne gledanja. A da bi lahko to storil, mora posnemajoči nujno sprejeti podobo; če hoče varati, če hoče ljudem dajati lažen vtis, si mora nadeti nek izgled, se prepustiti, da ga ta izgled preoblikuje, nanj mora torej postati trpen. Da bi lahko v druge ljudi vtisnil lažen izgled, se mora najprej sam podvreči temu izgledu, ki ga transformira, predrugači, ki ga napravi prav v trenutku, ko misli, da je kot prevarant najbolj dejaven, trpnega. Zato je bil vedno največji strah vseh prevarantov – zato je največji strah, ki se nas loteva okoli pusta, če se našemimo v strašljive podobe – ta, da bo maska, ki jo nadenemo, pod seboj pustila vtis. Poznam ljudi, ki se med pustnim rajanjem, kakor se reče, vsake toliko časa umaknejo na stranišče, kjer v ogledalu neučakano preverijo, če je pod masko še vedno njihov obraz.

Vse to je mogoče samo pod pogojem, da smo v posnemanju dejansko trpni. Kot posnemajoči hočemo dati nek vtis – a da bi to storili, se mora ta vtis najprej vtisniti v nas same (kot maska, krinka, kot nož plastičnega kirurga ali preprosto kot lažna grimasa, ki se ji počasi, korak za korakom, prepuščamo: če igramo smeh, bomo v sebi navzeli nekaj nasmejane brezbrižnosti, če bomo oponašali slovesno žalost, bomo v resnici postali žalostni in slovesni).

Mislim, da Rimljani niso imeli nikoli zares velikega avtorja zgolj zato, ker je bil že njihov jezik sam dovolj moder.

čpllllxy

  • Share/Bookmark

Pogumna tekmovalka

Februar 12th, 2010 by beautrey

Ko sem brskal po portalu 24ur, me je zaneslo na razdelek o prihajajočem televizijskem šovu Slovenija ima talent. Kot sem razumel, naj bi šlo za poslovenjeno različico sila uspešnega Britain’s Got Talent, stvaritve televizijskega mogotca Simona Cowella, kjer tekmovalci izkazujejo najrazličnejše talente.

Šov bo spremljal tako avdicije, ki praviloma izpostavljajo ljudi brez talenta, kot tudi poznejša postopna izpadanja, kjer se prava igra šele prične. Skozi dvanajst oddaj bomo ugotavljali, ali se lahko Susan Boyle zgodi tudi v Sloveniji.

With that out of the way, bi rad opozoril na sliko s pripisom, ki je pritegnila mojo pozornost.

V fokusu vidimo mlado tekmovalko, ki je, kot nas podučijo v spremljevalnem tekstu, prišla zapet pesem Neishe. To pa še ni vse, Nastja je tudi pogumna; invalidskemu vozičku navzlic je zbrala pogum, da je prišla predstavit svoj glas. Nastje tako ne smemo doživljati kot pevko, ki je invalidna, prav narobe – je invalidka, ki pôje.

Čeprav je drugačnost invalidov na vozičkih nespregledljiva , jo moramo nenehno omenjati. Na vse pretege govoričimo o pogumu, s katerim se invalid odloči za trenutek stopiti iz začaranega kroga samopomilovanja in vsesplošne nesposobnosti. Invalid ni pogumen le takrat, ko spregovori o svojih težavah, skuša začeti s športom ali pa si urediti ljubezensko življenje; ne, pogum izpričuje že s tem, ko pôje pred kamero.

It’s not my fight, kot se reče, in besede 24 ur zelo verjetno niso zlonamerne narave, vsekakor pa gre za nekakšno ignoranco, nepremišljenost. Qu’on en finisse.

  • Share/Bookmark

O video igrah

Februar 11th, 2010 by beautrey

Te dni me malo muči zdravje, zato se držim doma. Veliko berem (Gombrowicz, sv. Avguštin, Husserl), tu in tam pogledam kak film, igram pa tudi video igre. To je aktivnost – če ji lahko tako rečemo -, ki jo gojim že od malih nog; opravil sem pot od komodorca pa vse do vabljivih špilov za XBox 360, najboljše igralne konzole te generacije.

Igram zvečine novejše naslove, pa ne iz kakega posebnega razloga. No, morda sem postal enostavno prelen za zafrkavanje z emulatorji in podstrešno iskanje zaprašenih iger. Kaj bi mi to prineslo, ko pa se lahko grem takoj zastrupljat z Gears of War 2?

Bolezen, prinašalka dolgčasa, pa me je napeljala k temu, da sem naposled le pobrskal po zbirki starejših iger, točneje računalniških. Tako sem naletel na Heroes of Might and Magic 3, klasiko igranja domišljiskih vlog.  Že ob samem pogledu na naslovnico me je popadla močna nostalgija; spomnil sem se na svoje nabolj gikaste čase, ko sem mladostnik z družbo na morju ves čas posvetil le tej prevzvišeni igri. Težko je z besedami opisati privlačnost dolgotrajne gradnje mest, odkrivanja okolja in seveda upravljanja s heroji, oboroženimi s številnimi beštijami ter čarovnijami. Na papirju se zdi koncept resda premalo izviren, da bi zares vžgal; kako drugače pa je s samim igranjem, ko nas igra posrka povsem vase.

Že med igranjem tretje kampanjske misije pa so se mi porodile težave.  Zavedel sem se, da me igra premaguje, da nisem dovolj taktičen, da bi preživel in osvojil vse sovražne gradove. Sem se v zadnjih letih poneumil? Ne, pač pa so me novejše igre odvadile misliti med igranjem.

Novotarije à la Modern Warfare 2, Resident Evil 5 in Gears of War 2 so igre trenutka. Čeprav znajo biti težke, sestoji njihova igralna filozofija v neskončni verigi preizkusov spretnosti oz. refleksivne odzivnosti. Povedano jasneje: ko smo opravili s spopadom, preidemo na drugega in prvi je  tako že pozabljen, zavržen. S Heroji moči in magije pa je povsem drugače: lahko se nam zdi, da nam gre dobro, potem pa čez petdeset potez izvemo, da je bila vsa naša taktika zastavljena napačno in ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek misije.

Igre trenutka znajo biti naporne, pa čeprav ob njih nemisleči sedimo. Ob neprestani akciji, ponekod celo pornografiji nasilja, osebno ne morem zdržati dlje kot uro. Novodobne igre ali vzdržujejo prepričanje, da smo igralci brezumni zombiji, ali pa da smo tako telesno leni, da smo se voljni gibati le ob njihovi pobudi. Z Nintendom je isto kot z žvečilkami: najprej se povzdiguje ugodje, potem zdravje. Za delanje sklec zdaj potrebujemo pripravo, brezžično priklopljeno na igralno konzolo. Namesto da bi se kot normalni ljudje šli ven razgibavat, raje iščemo izgovore in po dnevni sobi mahamo z daljincem, ki na televiziji privzame obliko teniškega loparja.

Igričarska industrija ubira nove poti, a jaz ji ne bom sledil. Raje grem tuhtat, kako bi zavzel Steadwick, grad heroja Kendalla.

battle_2.jpg

  • Share/Bookmark

Najboljši filmi 2009

December 14th, 2009 by beautrey

Ne, besede nisem požrl; k bloganju, zimi mojega nezadovoljstva, se nisem vrnil. Res pa je, da zelo uživam ob sestavljanju lestvic in ker so te namenjene objavljanju, nisem imel veliko izbire. Predstavljam vam lestvico petnajstih filmov, ki so d’après moi v temu letu najbolj izstopali. Če se komu zdi kak naslov sporen, naj ga najprej opomnim, da »mor’š to žanrsko gledat« kot sem sam velikokrat slišal v mladosti.
Aja, comments off še vedno velja.

10. Drag Me to Hell (Sam Raimi)

drag-me-to-hell.jpg

9.  Antichrist (Lars Von Trier)

antichrist200904.jpg

8.  Les Herbes folles (Alain Resnais)

les-herbes-folles-2.jpg

7. Das Weisse Band (Michael Haneke)

weisse_band04-2.jpg

6. Fish Tank (Andrea Arnold)

fish-tank.jpg

5. The Taking of Pelham 123 (Tony Scott)

taking-pelham-travolta_l.jpg

4. Vincere (Marco Bellochio)

arton160.jpg

3. Un Prophète (Jacques Audiard)

Malik-55faf.jpg

2. Tokyo Sonata (Kiyoshi Kurosawa)

tokyo_sonata.jpg

1. 35 rhums (Claire Denis)

35-rhums-3-g.jpg

  • Share/Bookmark

Evridikino telo: Rilke in Dreyer

Oktober 21st, 2009 by beautrey

V Sonetih na Orfeja, tem »nepričakovanem darilu«, ki ga je napisal malo po Devinskih elegijah, Rilke ni izčrpal svojega poklona svojemu grškemu predniku. Soneti brez dvoma sestavljajo enega izmed najboljših teles njegove poezije; a poleg njih je Orfeju posvetil tudi nenavadno pesem Orfej, Evridika, Hermes. Ta pesem vsebuje najlepše Rilkejeve verze. Orfej hodi skozi redek gozd, za njim dva para korakov: najprej Hermes, bog žarka in poslanstva. Za roko vodi Evridiko, Orfejevo dekle, ki ga je Had odločil vrniti Orfeju. A le pod pogojem: ko bosta hodila iz pekla, se Orfej ne sme ozreti nazaj. Hoditi mora pred Evridiko, slepo nebeščanko, in Hermesom, ki jo vodi za roko ( – z dotikom, ki jo »četudi neskončno nežen žali kakor pretirana zaupnost«).

Konec poznamo. Orfej ne more potrpeti; njegov strmi pogled omaga v potrpežljivosti. Ozre se nazaj, Evridika mora oditi. A v Rilkejevi pesmi se zgodi nekaj – kar bi, rečeno s Kafko, »človeški um nikoli ne pričakoval« – na Orfejev pogled odgovori edino Hermes. Ko krilati polbog zagleda največjega izmed grških pesnikov, kako se obrača nazaj, krikne proti Evridiki: »Pogledal je nazaj! Gorje ti, mrtva si, ozrl se je!« Evridika, komajda slišno, v začudenju odgovarja: »Kdo?« Kdo se je obrnil? Kdo je pogledal nazaj? Jaz sem vendarle mrtva. Potopljena sem vase, kakor hruška v steklenici žganja, ali kakor ladja na dnu morja. Orfej je splaval iz moje namere, njegova pesem me je dosegla le takrat, ko sem bila še živa.

Evridikin odgovor je najhuje, kar lahko doleti kogarkoli, ki žaluje. Ne glede na to, ali je tisti, za komur žalujemo, mrtev ali preprosto izginul, se je najhuje sprijazniti s tem, da se nas v svojem odhajanju ne spominja. Žalujoči ne trpi toliko zaradi svojega poslavljanja kot zaradi dejstva, da je edini, ki se poslavlja. Evridika, ki se, pa četudi ji je bilo dovoljeno ponovno oditi iz Hada, ne spominja Orfeja, je najgrozljivejši odgovor na žalovanje.

A zakaj se ga ne spominja? Natanko to vprašanje konstituira enigmo. To uganko nam lahko – deloma in le v kosih, brez dvoma – pomaga razrešiti Dreyerjeva mojstrovina Beseda (Ordet, 1955). Zasnova filma se ne razlikuje dosti od zgodbe o Orfeju in Evridike. Živel je kmet, neveren protestant, in njegova žena, in njuni otroci. Zbolela je … Ona je umrla … Vse, kar je ostalo od nje, je telo, ki leži v mrliški veži. A nenadoma se zgodi čudež: ko so vsi mislili, da je že skorajda odšla, in ko se mož skloni k njenemu truplu, mu njene roke pričnejo odgovarjati v objem: ponovno je oživela. Žena živi. Evridika je vstala od mrtvih. A tako kot je Rilke položil vso pozornost svoje pesmi na njo, na njen odziv, tako tudi Dreyerjev pogled zdrsi k njenemu obrazu. Dreyerja ne zanima vzhičenje moža vpričo žene, ki je ponovno oživela, temveč njeno življenje. Gledalec vidi natanko to: njeno ponovno vstalo življenje, ki je vstopilo ponovno v čutnost. Poglejte si linkani posnetek, bodite pozorni na prvo gesto, ki jo napravi pravkar odrešena. Na njenem obrazu ne boste videli vzvišenosti nebeškega bitja ali svetosti od mrtvih vstale, temveč obsceno čutnost: njena prva gesta ni niti križ na prsih niti vzdihljaji v spominih na Boga, temveč meseno poljubljanje moža. Iz tega sestoji vsaka vrnitev med žive. Vrniti se v življenje ne pomeni več kot: ponovno biti telesen, ponovno se potopiti v afektivnost lastnega telesa. Vse stvari, ki se vrnejo med nas, se vedno vrnejo med nas tako, da se ponižajo v milje, v katerem mi živimo. Vrniti se v življenje pomeni biti prenapet od veselja nad tem, da si zopet telo, in nič več kot telo. Telo ni nič drugega kot duh, ki se je vrnil.

V tem je smisel Evridike. Predstavljajte si njeno življenje, ki v svojih korakih zasluti ponovno vstali ritem lastnega srca. Vprašajte se, ali bi bila vaša dlan zmožna česa več – ali manj – kot Evridikina neskončna občutljivost, ko je začutila Hermesovo roko. Ponovno je stopila v čutnost. Tokrat ni nič več kot telo. Orfej …? Kdo je to? Kdo je obrnil name svoj pogled? Jaz sem le svoje telo. Le to se je vrnilo.

orpheus_and_eurydice-400.jpg

  • Share/Bookmark

fotki: Mir in gibanje

Oktober 18th, 2009 by beautrey

  • Share/Bookmark

Filmski nakupi #2

Oktober 18th, 2009 by beautrey
  • Sladki vonj uspeha (Sweet Smell of Success, 1957, Alexander Mackendrick)
  • Kri (O Sangue, 1989, Pedro Costa)

Prejšnji teden je prišlo do zgodovinskega dogodka. Nikakor nisem mogel najti filma v svoji zbirki. Iskal sem, vohljal in preiskoval, na koncu pa sem si moral priznati, da se je Sladki vonj uspeha, noirovska klasika brez pištol in seksa, izgubil. Ker nisem hotel prehitro sklepati in se prenagliti v svojih obtožbah, sem misel o dolgoprstem obisku poskusil potlačiti; kaj pa če sem si lastništvo filma ves čas le domišljal? Ah, kje pa, spomnim se še, kje je bil kupljen in kako se je glasil naslov v nemščini: Dein Schicksal in meiner Hand, Tvoja usoda v mojih rokah.

Carajo, a veces es mejor olvidar lo que pasó.
Skratka, filma ni bilo več, od tod nakup nove kopije.

Drugi film je neka portugalska obskurnost. Kot velik ljubitelj vsega portugalskega se nisem mogel upreti skušnjavi. Moja zbirka Second Run DVD se je tako še malo povečala.

  • Share/Bookmark